SOBOTNA OMREŽJA

Slovenci in Rusi spet pri Ruski kapelici

Objavljeno 27. julij 2013 22.35 | Posodobljeno 27. julij 2013 22.36 | Piše: Borut Perko
Ob jutrišnji 97-letnici spomenika slavnostni govornik Karl Erjavec.
Ivan Jurkovič. Foto: arhiv Dela

Nad cesto, ki se na južni strani dviga na 1611 m visok preval Vršič, stoji nenavaden spomenik iz obdobja prve svetovne vojne. Ruska kapelica je postavljena v spomin na trpljenje tisočev in na smrt več sto ruskih ujetnikov. Ob njej je manjše grobišče. Umrli Rusi so pokopani večinoma v grobnici levo od kapelice. Za nagrobnik je postavljena kamnita piramida z napisom v cirilici Synam Rossii (Sinovom Rusije). Do kapelice vodi stopnišče, ob njem je ruski grob s pravoslavnim betonskim križem. Vloga kapelice je neizmerna in ima več dimenzij: njena zgodba je hkrati tragična in neverjetna glede na to, da so jo zgradili ujetniki in da je prva leta po vojni obstala, za kar gre zasluga zlasti Kranjskogorcem, še posebno družini Slavec. Skrbeli so zanjo in jo ogradili, četudi jo je zgradila pravzaprav sovražna vojska, pozneje pa je Saša Slavec nadaljeval družinsko tradicijo pietetnega odnosa do pomnika preteklosti.

Jutri, v nedeljo, 28. julija, bo kapelica sv. Vladimira, ki zaznamuje svojo 97-letnico, spet združevala Slovenijo in Rusijo, slovenske in ruske gospodarstvenike, politike, prijatelje in simpatizerje, člane Društva Slovenija Rusija, pod vodstvom predsednika Saše Geržine. Pod Vršičem se bodo ob tradicionalni spominski slovesnosti pri kapelici ponovno družili tudi visoki ruski in slovenski cerkveni dostojanstveniki, Ruske pravoslavne cerkve in slovenske Katoliške. Tradicionalna slovesnost je z leti postala pravi simbol prijateljstva med državama in narodoma, dogodek pa letos znova prirejajo občina Kranjska Gora, Društvo Slovenija Rusija in veleposlaništvo Ruske federacije pri nas.

Prišel bo tudi ruski nadškof

Letos bo slavnostni govornik ob kapelici minister za zunanje zadeve Karl Erjavec, ki je obenem častni pokrovitelj, rusko-slovenske goste bo nagovorila tudi premierka Alenka Bratušek, nekaj besed pa bo v imena DSR spregovoril še dr. Anton Bebler, sicer kranjskogorski zet, žena, nekdanja poslanka Darja Lavtižar Bebler, je namreč domačinka.

Če delegacija zgornjega doma ruskega parlamenta s podpredsednikim Sveta federacije Jurijem Vorobjovom na čelu ni ravno najvišja, pa je to nedvomno delegacija Ruske pravoslavne cerkve, ki jo bo vodil nadškof Evgenij Verejski, rektor Moskovske teološke akademije in semenišča iz Sergijevega Posada. Gre za enega največjih ruskih cerkvenih intelektualcev, ki je bil že leta 2001 pravzaprav minister za zunanje zadeve Ruske pravoslavne cerkve in je izjemno naklonjen Ruski kapelici pod Vršičem oziroma spominu nanjo in ruske vojne ujetnike, ki so jo pred skoraj sto leti zgradili.

Najmanj trije ruski politiki so že leta 1993 prisluhnili pobudam prvega slovenskega veleposlanika v Rusiji Saše Geržine in ga podprli, Vitalij Čurkin, današnji ruski veleposlanik v OZN, Vladimir Ivanovski, zdaj ruski veleposlanik v turški Ankari, in Aleksej Nikiforov, prvi ruski veleposlanik v Sloveniji, v Ljubljano je prišel leta 1995. Seveda so plemenito idejo spominskih slovesnosti pri Ruski kapelici in nasploh povezovanja Rusije in Slovenije podpirali tudi vsi poznejši veleposlaniki pri nas, Tigran Karahanov, Slava Dolgov in zdajšnji Doku Zavgajev.

Brezbrižen do slovesnosti pod Vršičem in zbliževanja ter sodelovanja (ekumenizacije) z Rusko pravoslavno cerkvijo ni bil niti Vatikan oziroma Katoliška cerkev. V Moskvi je Geržina spoznal Ivana Jurkoviča, apostolskega pronuncija, ki je pozneje v vatikanski hierarhiji napredoval in je danes nuncij v Moskvi, kar je eden najvišjih položajev v zunanji politiki in diplomaciji Vatikana, izjemno ugleden in vpliven. Nadškof Jurkovič je doma iz Fare ob Kolpi na Kostelskem.

Prav nič čudno torej ni, da se bo letošnje slovesnosti udeležil tudi celjski škof, monsinjor dr. Stanislav Lipovšek, vzhajajoča slovenska cerkvena zvezda.

Geržina odpiral vrata biznisu

Ko je Geržina prišel v Moskvo, je, komunikativen, kot je, hitro navezal stike in se spoprijateljil s pomembnimi osebami ruskega javnega življenja, politiki, gospodarstveniki in že omenjenimi visokimi cerkvenimi dostojanstveniki, skoraj vsi so kot pravi Rusi zastrigli z ušesi, ko je omenil epopejo ruskih ujetnikov in njihov tragičen konec ter Rusko kapelico. Toda ruska vrata je odpiral tudi slovenskim poslovnežem, med prvimi starejšemu Škrabcu, Stanislavu, iz ribniškega Rika, nekdanjemu velikemu direktorju Krke Milošu Kovačiču, Urošu Slavincu iz Heliosa, Andreju Polencu iz Iskratela, pozneje Kovačičevemu nasledniku Jožetu Colariču, Škrabčevemu sinu Janezu, še pozneje tudi Marjanu Eberlincu, prvemu možu Plinovodov. Seveda so skoraj vsi ti ali pa njihovi nasledniki še danes pokrovitelji Društva Slovenija Rusija, Krka pa je že vrsto let glavni pokrovitelj.

Saša Geržina je še danes gibalo, spiritus agens marsičesa, kar se dogaja v zvezi z dejavnostmi DSR. Prav od začetka je imel pestro življenjsko pot: rodil se je v Sarajevu, kjer je služboval njegov oče Janko, Slovenec, oficir jugoslovanske kraljeve garde. Mama Sonja je bila Rusinja, rojena v Sankt Peterburgu, profesorica francoščine in kakopak ruščine. Oče se je znašel v nemškem ujetništvu, z mamo sta se zatekla v Maribor. »To je še vedno moje mesto,« pravi Geržina, čeprav je že krepko več kot štiri desetletja Ljubljančan. Maturiral je na gimnaziji in končal višjo komercialno šolo v Mariboru, pozneje se je vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto ter jo ob delu končal. Pred odhodom v Rusijo je delal v gospodarstvu, po prihodu domov pa prav tako, je tudi podpredsednik stranke Desus. V diplomacijo je šel tudi njegov sin Aleksander Geržina, pred dobrim mesecem je končal štiriletni mandat na Dunaju in se vrnil v Ljubljano.

Zastava vojnemu muzeju

Toda za Ruse, mehke slovanske duše, je bilo pomembno še nekaj, še eno simbolično dejanje. Zanj se je odločil dr. Sergej Bubnov, leta 2000 je za vedno zapustil ta svet, seizmolog in redni univerzitetni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, ruskega rodu, rojen leta 1914, tudi on v Sankt Peterburgu v plemiški družini Bubnovih. Oče ustanovnega člana društva je bil Aleksander Dmitrijevič Bubnov, admiral in poveljnik ruske črnomorske flote, in Sergej je sklenil, da bo zastavo, ki jo je oče prinesel, ko je leta 1920 pobegnil iz Rusije, vrnil vojnemu muzeju v Sankt Peterburgu. Takrat je bil podžupan tega mesta Vladimir Putin, njegov tajnik pa mladenič s kratko pristriženimi brčicami, današnji veliki šef naftne družbe Gazprom, Aleksej Miller.

Če je Krka glavni pokrovitelj, je torej Gazprom letošnji sponzor spominske slovesnosti in spremljajočih prireditev, verjamemo, da bo tako tudi prihodnje leto, ko se bodo srečali ministri, leta 2015 premierji in najbrž 2016. ruski in slovenski predsednik. »Tista poteza z zastavo črnomorske flote je bila ključna, Alekseju Millerju se je za večno vtisnila v spomin. Plinovod Južni tok, pri katerem bo sodelovala tudi Slovenija in ga kajpak gradi Gazprom, pri pokroviteljstvu nima skoraj nič,« smeje se pravi slovensko-ruski lisjak Saša Geržina.

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1996

Društvo Slovenija Rusija (DSR) deluje kot prostovoljna, nestrankarska in nepolitična organizacija ljudi z namenom globljega spoznavanja ruskega naroda, običajev, dežele in jezika. Krepi vezi med narodoma in državama za povezovanje na vseh področjih človekovega delovanja in za ohranjevanje spomina in vezi med ruskim in slovenskim narodom, ki so se spletli v zgodovini. DSR je bilo ustanovljeno 1996. v Ljubljani, ustanovni zbor so sestavljali prof. Sergej Bubnov, Nuša Bulatovič Kansky, Boris Kristančič, dr. Ljubo Sirc, dr. Aleksander Skaza, Saša Slavec in Katja Škoberne. Zdaj šteje že skoraj tisoč članov, prireja sestanke, okrogle mize, predavanja, izlete in srečanja z namenom boljšega spoznavanja obeh narodov. Tvorno sodeluje pri uveljavljanju učenja ruskega jezika in literature v osnovnih in srednjih šolah ter posebno pozornost posveča najmlajšim. Ob mnogo kulturnih, zgodovinskih, družbenih in drugih srečanjih v okviru ruskih dnevov že od vsega začetka stoji Ruska kapelica sv. Vladimira pod Vršičem. Družina Slavec, začenši z očetom današnjega častnega člana DSR Saše Slavca, uglednega poslovneža in mednarodnega lobista, je že kmalu po 1. svetovni vojni skrbela za kapelico. Tako je Ruska kapelica postala tudi društveni emblem (logo), ki simbolno označuje značaj društva: njegova humana prizadevanja in cilje. Kapelica je bila zgrajena v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji gorske ceste prek Vršiča leta 1916 zasul snežni plaz. Preživeli – na gradnjo ceste so Avstrijci pripeljali okoli 12.000 ruskih vojnih ujetnikov z vzhodne fronte – so še istega leta zgradili spominsko kapelico, podobno tistim v domovini.

Deli s prijatelji