Slepim odprla svet branja (FOTO)
Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, in sicer znotraj posebnega socialnega programa založniške dejavnosti, je v začetku marca letos praznovala 105-letnico delovanja. Prvega marca 1918 je namreč Minka Skaberne po šolanju na Dunaju predavala o potrebah slepih na področju dostopa do literature.
Ob tej priložnosti so knjižnico v teh dneh obiskali predstavniki ministrstva za kulturo, ki jo je leta 2016 v okviru javnega razpisa izbralo za koncesionarja za 10-letno obdobje za izvajanje specialne knjižnične dejavnosti za slepe in slabovidne ter druge osebe s težavami branja, kot so dislektiki in avtisti ter tisti z drugimi telesnimi okvarami, ki onemogočajo branje običajnega tiska. Govorili so tudi o možnosti za povečano število dostopnih knjig za slepe in slabovidne, ki so financirane s subvencijami proračuna ministrstva za kulturo prek Javne agencije za knjige RS.
Prisiljeni so bili beračiti
Pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije je ob 100-letnici organiziranega delovanja slovenskih slepih in slabovidnih izšla monografija Od točkopisa do eBralca. Leta 1920 večina slepih ni imela nikakršne izobrazbe. Mnogi so bili prisiljeni beračiti. Zdravstvenega varstva niso bili deležni. Takratna humanitarna društva jim posebne pozornosti niso posvečala. Slepi vojaki so dobivali invalidsko pokojnino, če so izpolnjevali določene pogoje. Leta 2020 slepi in slabovidni sedijo v šolskih klopeh in opravljajo različne poklice. Srečamo jih lahko v gledališčih, muzejih, v središču mesta ali na televiziji. Tudi s športom se ukvarjajo in celo razstavljajo svoje slike.
In kdo je bila Minka Skaberne? Bila je slovenska učiteljica in profesorica, ustanoviteljica ustanov za slepe, ki se je rodila 10. januarja 1882 v Kranju in umrla 12. julija 1965 v Ljubljani. Po končani ljudski in meščanski šoli je leta 1901 končala učiteljišče. Službovala je po raznih šolah. Po opravljenem izpitu za meščansko učiteljico je poučevala na dekliški vadnici. Na Dunaju je leta 1911 pridobila teoretično znanje za pouk slepih. Nadaljnje izobraževanje na graškem zavodu za slepe ji je omogočilo društvo Dobrodelnost. Bila je članica Slovenskega odbora za invalide in je leta 1918 sodelovala pri ustanovitvi prvega zavoda za slepe v Ljubljani. Kot članica Kuratorija za slepe je skrbela za knjižnico in ji postavila osnovne temelje.
Po njeni zaslugi je bilo leta 1956 v Sloveniji več kot 2500 izvodov knjig, prevedenih v Braillov točkopis. Nadzorovala je pouk slepih na šoli v Ljubljani, ki so jo ustanovili leta 1919. S svojim aktivnim udejstvovanjem je pripomogla k ustanovitvi doma slepih v Škofji Loki. Leta 1917 je dobila naziv profesorica. V svojem bogatem življenju ni delovala le na področju ustanavljanja ustanov za slepe in skrbela za njihove knjižnice, ampak je napisala tudi knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev. Bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva.
Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne deluje, kot rečeno, že 105 let. Ime nosi po svoji ustanoviteljici, ki je po koncu prve svetovne vojne poskrbela za prve brajeve knjige, namenjene slepim vojakom. Društvo Dobrodelnost je Skabernetovo leta 1918 zaprosilo, naj organizira prepisovanje knjig v brajice. Pobuda je bila aktualna zaradi vse več vojnih invalidov, ki so imeli poškodovan vid. Slepi slovenski vojaki so želeli brati slovenske leposlovne knjige, ki pa jih v brajici še niso imeli. Minka Skaberne se je že pred prvo svetovno vojno zanimala za slepe slovenske otroke in odrasle.
Dobre prakse iz Gradca
Deželni šolski svet za Kranjsko jo je leta 1911 poslal na Dunaj, da bi se v tamkajšnjem zavodu za slepe na posebnem tečaju seznanila s strokovnimi metodami pravilnega pouka slepih. Pridobljeno znanje naj bi uporabila pri pouku na učiteljišču. V tistem času posebne ustanove za vzgojo slepih pri nas še ni bilo. Jeseni 1917 je obiskala slovenske slepe vojake v Gradcu, da bi spoznala njihove želje in videla, kako je organizirana brajeva knjižnica v graškem zavodu za slepe.
Po vrnitvi domov je 1. marca 1918 zainteresirani javnosti predavala o slepih na ljubljanskem učiteljišču. Društvo Dobrodelnost je njeno predavanje izdalo v posebni knjižici z naslovom Skrb za slepce. V poglavju Knjigotisk in knjižnice za slepe vidimo, da se je profesorica v predavanju posebno zavzemala za ustanovitev knjižnice za slepe. Slovenske ženske je vabila in navduševala, da bi ročno prepisovale slovenske knjige v črnem tisku v knjige z brajico. Vabilo ni bilo zaman, saj se je prijavilo več kot sto žensk, ki so se na šesttedenskem tečaju v dveh skupinah naučile pisati in brati brajico. Tako knjižnica slepih in slabovidnih, ki danes skrbi (tudi) za knjige v brajici, omenjeni datum njenega predavanja, to je 1. marec 1918, zaznamuje kot ustanovni datum knjižnice.
Po končanem tečaju so prepisovalke na svojih domovih pod nadzorstvom profesorice Skaberne prepisovale slovenske knjige v brajico. Rezultat enoletnega dela je bilo 60 leposlovnih del slovenskih pisateljev v 150 brajevih zvezkih, vsak zvezek pa je imel po 130 strani. To so bili prvi izvodi knjig v brajici za slepe. Skabernetova je s pomočjo raznih strokovnjakov izbirala dela slovenskih klasikov. Med prvimi so bila prepisana tudi dela največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja: Podobe iz sanj, Za križem in Križ na gori.
Po njeni zaslugi je bilo leta 1956 v Sloveniji več kot 2500 izvodov knjig prevedenih v Braillov točkopis.
