Slepa dobrotnika gostila škofa

SVINJSKO – »Okrog dobrih ljudi se po navadi zbere veliko prijateljev in znancev,« je v uvodu svete maše na Svinjskem, v hribovito razgibani vasici na skrajnem zahodu občine Sevnica, dejal novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Na povabilo zakoncev Furlan se je namreč v kraj z le dobrimi 50 dušami v župniji Šentrupert na Dolenjskem minulo nedeljo zgrnilo več kot 150 vernikov in pred kapelico lurške Marije preživelo izjemno prijetno zgodnjejesensko popoldne.


Kapelico sta leta 2000 ob domači hiši, kjer je prej stal pil, postavila Nežka in Jakob Furlan. Več kot meter visok kip lurške Marije sta dala pripeljati z enega od romanj, ob njenem blagoslovu je bila pri kapelici prvič sveta maša, in ker je bilo srečanje za vse udeležence nekaj posebnega, poleg tega pa se par super in rad znajde v vlogi gostiteljev, sta se odločila, da ga bosta organizirala vsako leto. Zanimivo je, da vsakič povabita drugega duhovnika, stalnica seveda ostaja domači, šentruperški župnik, zdaj je to že nekaj let Jaka Trček. V preteklosti je maševal celo priljubljeni upokojeni nadškof Alojz Uran, in po dolenjskih vaseh se še vedno širi glas o izjemno ubranem petju, ki se je tedaj razlegalo med zakusko.


Slovesnost so tudi tokrat popestrili Šolske sestre de Notre Dame iz Novega mesta, člani družine Furlan, hči Irena in sin Roland z družinama, ter sosedje in prijatelji, gostiteljica je še posebno lepo pozdravila svoje slepe in slabovidne prijatelje, ki pridejo iz tako rekoč vse Slovenije, ter navzoče spomnila na večno resnico: »Človek je sicer majhen, a lahko ima veliko ljubezni.«
Sledila je bogata pogostitev, vzniknila je vesela pesem in deževali so prisrčni objemi. Gospe Nežki je nekako uspelo najti besedo in čas za vsakega gosta, druženje se je končalo z enotno mislijo vseh navzočih – se vrnemo naslednje leto, na 20-letnico kapelice!



In kako uspe zakoncema vsakokrat organizirati tako prisrčno-iskren dogodek, kaj ju žene? »Ljubezen do boga, sočloveka,« odgovori nasmejana 71-letna Nežka, ki je oslepela pri 11 letih, ko je stopila na mino in komaj preživela, njen pet let starejši mož Jakob, prav tako žrtev eksplozivnega telesa v zgodnjih najstniških letih – nesreča mu je vzela 95 odstotkov vida in levo roko nad zapestjem –, ji, držeč jo pod roko, prikima, ona pa nadaljuje: »V življenju je pomembno to, kakšen odnos imaš do ljudi, kakšnega imajo ljudje do tebe. Ti odnosi so največ, ta pozitivna energija,« govori z velikim žarom in ljubeznijo, ki ju dobro poznajo vsi, ki so jo kdaj srečali, in teh, kot smo znova videli, ni malo. »Če so blizu dobri ljudje, je vse lahko. In dobri ljudje so vedno blizu,« sklene dobrosrčna Nežka in tako potrdi škofovo uvodno misel. Anka Adamič