Škrljevski grad ima sobo svetnice Eme

Grad Škrljevo stoji zahodno od vasice z enakim imenom v občini Šentrupert v Mirnski dolini na Dolenjskem. Spadal je k posestim kneginje in svetnice Eme Krške (najverjetneje je živela med letoma 973 in 1045), po ljudskem izročilu rojene na gradu Pilštajn. Po poroki sta z možem, mejnim grofom Savinjske marke Viljemom II., gospodovala obsežnim posestim po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Ema je po smrti moža in sinov Viljema ter Hartviga v Krki na Koroškem ustanovila samostan in dala zgraditi mogočno, pozneje in še danes škofijsko stolnico. Ko je vstopila med redovnice, je posesti prepustila Cerkvi, in tako je grad Škrljevo nekaj stoletij pripadal krški škofiji. V prvi polovici 19. stoletja ga je kupil Karel Vasič, oskrbnik na Turjaku, leta 1885 pa Marija Podobnik, katere rodbina je ostala na Škrljevem do konca druge svetovne vojne. Ljudska oblast je v podržavljenem gradu naredila stanovanja, po odhodu prebivalcev pa je bil opuščen in je hitro propadal, dokler ga ni pred leti kupil eden najbogatejših Slovencev, podjetnik Jože Anderlič, po materi škrljevski rojak. Do Anderličevega posestva Pule prav tako ni prav daleč. Žal pa se na naše povabilo, da bi predstavil svoje načrte s škrljevskim gradom, Anderlič ni odzval.

V deželi kozolcev

Je pa našo prošnjo prijazno sprejel šentruperški župan Rupert Gole, sicer univerzitetni diplomirani inženir arhitekture: »Grad Škrljevo je trenutno dovolj dobro zaščiten, da ne propada dalje. Lastnik je poskrbel, da je znotraj očiščen in da je streha pokrpana, da ne zamaka. Kot mi je znano, gospod Anderlič, vsaj kratkoročno, investicij ne načrtuje. Pred tremi leti sva se načelno dogovorila, da če bi našel ustreznega investitorja v program turistično-kulturne narave, bi občina grad odkupila in ga v lasti zadržala toliko časa, dokler ne bi bili dorečeni vsi pogoji z morebitnim investitorjem, potem pa bi izstopila, saj si občina sama ne more privoščiti tako velike investicije. Po mojih ocenah je potreben vložek vsaj pet milijonov evrov, da bi bil grad popolnoma obnovljen in napolnjen z novo vsebino. Interes, ki ga bo občina poskušala vedno izpogajati, je, da je grad namenjen javnosti in že omenjenim vsebinam.«

Občina je imela dve leti celo proračunsko postavko za odkup gradu. »Vendar tega nismo naredili, ker sem zagovarjal takšno potezo izključno v povezavi z znanim investitorjem in znanim programom. Ker se politična in ekonomska situacija v Sloveniji zadnja tri leta samo še slabšata, je seveda še težje motivirati kapital kot prej. Sam izkoristim vsako priložnost, kjer lahko predstavljam potenciale občine Šentrupert, in poskušam v ta kontekst postaviti tudi prenovo gradu. Pogovorov je bilo veliko, uspeha pa ne. Dejstvo je, da v tem času predstavlja izjemno veliko investicijo.«

Rupert Gole je sklenil: »Kot župan se bom še naprej trudil, da najdemo ustrezno rešitev. Morda bo sedaj malo lažje, ker smo izpeljali zelo uspešen projekt Dežela kozolcev, ki je denimo v nedeljo v Šentrupert privabil več kot 3500 obiskovalcev. Šentrupertu se je z Deželo kozolcev izjemno povečala prepoznavnost. Seveda bi lahko bil prenovljeni grad še dodatna popestritev.«

Emine politične zasluge

Za spletno stran občine Šentrupert je dr. Marko Marin, zaslužni profesor in lastnik ter vzorni obnovitelj bližnjega gradu Mirna, prispeval izjemno zanimivo študijo o pomenu Eme Krške za ohranitev slovenstva. Bila je vladarica »večine današnjega slovenskega ozemlja z delno vključitvijo nekaterih predelov Beneške Slovenije in slovenske Koroške«, poudarja in nadaljuje: »S tega vidika bi morali na novo zgodovinsko obdelati in ovrednotiti njen politični pomen za Slovenijo, posebno za Mirnsko dolino, ter redigirati njeno legendarnost in svetniški mitološki lik z njeno realno podobo politične osebnosti, njeno narodno poreklo in politične ter ekonomske posledice njenega vladanja. S tem bi dobili Slovenci v kritičnem prehodnem obdobju po razpadu Velike Karantanije prek nemško-rimskega cesarstva Karla Velikega do začetkov zgodnjega srednjega veka eno najmočnejših političnih osebnosti tistega časa. Za zgodovino Slovencev na tem območju bi to pomenilo zgodovinsko kontinuiteto vladarstev od Samove države, Kocljeve kneževine in Velike Karantanije do začetkov razdrobljenega srednjeveškega dinastičnega političnega prostora.«

Prihajajočim fevdalcem je postavila ovire za njihovo absolutno obvladovanje tega prostora: »Znala je poiskati vse potrebne ključe, da se je rešilo, kar se je rešiti dalo: ohranila je slovenščino in odkup svobode, ustanovila je za to obdobje zelo napredne ustanove, fare in samostane; slednji so bili razsvetljeni posredovalci razvoja z uveljavljanjem pisane besede, evangeljskih moralnih norm in pravne organiziranosti. (...) Demokratičnost na območju njenega teritorija je veljala vse do 19. stoletja, tako da se je slovenski jezik ohranil v zgoščenih slovenskih seliščih, in tudi osvobajanje v 19. in 20. stoletju je posledica te zasnove.«

Emin šolenc

Kot piše vsestranski Mokronožan Stane Peček, je dobrotljiva grofica Ema ali tudi Hema med obiski svoje precej obsežne posesti v Mirnski dolini po navadi prebivala na gradu Škrljevo. Tam še vedo pokazati podolgovato Emino sobo v zgornjem nadstropju na severozahodnem delu poslopja. V vitrini mokronoškega grajskega salona so do leta 1902 hranili ornamentiran Emin šolenc iz belega usnja z visokima podpetnikoma. Svetničin čevelj je leta 1902 odnesel neki baron, zdaj je skupaj z njenim klobukom razstavljen v krški stolnici. Ljudstvo je Emo, ki goduje 27. junija, začelo častiti kot svetnico takoj po njeni smrti.