LJUBLJANA – »V mednarodnih in zazidljivih vodah smo,« se je v svojem biroju z nekaj hudomušnosti nasmehnil Aleš Šeligo, arhitekt, čigar ustvarjalno obdobje traja že več kot dvajset let. Je namreč eden redkih slovenskih arhitektov, ki so svojo ustvarjalnost razširili tudi prek naših meja, tja daleč stran od ukoreninjenih prepričanj. Projektiral je že na skoraj vseh celinah, smo izvedeli, vse do konca junija pa se bo z daljnosežnim in vizionarskim projektom, lahko bi ga opredelili tudi kot sanjaškega, predstavljal v okviru londonskega festivala arhitekture (London Festival of Architecture), in to v prostorih znamenite Bartlett School of Architecture! Slišati je bilo precej prestižno, biti del tega, te arhitekturne smetane, bržkone ni mačji kašelj ...
Ko pa smo izvedeli, da se bo ta projekt imenoval kar Otok Adria, smo radovedno zastrigli z ušesi. Otok Adria? Pa še v mednarodnih in zazidljivih vodah? Ima ta otok nemara kakšno zvezo s projektom slovenskega jadranskega otoka pred Izolo, tisto stomilijonsko investicijo, ki jo je prva Janševa vlada nameravala izvesti do leta 2023? Ima res kaj s tem?!
»Ne, to ni to,« je odvrnil in zavrnil Šeligo. »Tisti projekt je bil mišljen zgolj kot turistična atrakcija brez simbolne vrednosti.«
Arhitektura in voda
Nemoč politike želi Šeligo spreobrniti z močjo umetnosti. Za kaj takšnega je arhitektura gotovo najprikladnejša veja umetnosti, smo premišljevali, je namreč edina, ki se ji ne moreš upreti, smo izvedeli, pa še izogniti se ji ne moreš; je tudi najbolj funkcionalna, v sebi nosi tisto najodgovornejšo vlogo, in? Otok Adria, sicer del Šeligovega že razstavljenega projekta Arhitektura in voda, poskuša prav to – razbiti in razelektriti ovire, ki jih je postavila in jih bo še postavljala nesposobna politika. Jasen primer politične nemoči je, denimo, tudi iskanje rešitve sosedskega problema meddržavne meje na morju.
»Ena izmed možnih rešitev,« pravi Šeligo, »bi bila zato izgradnja umetnega otoka.«
Otok Adria bi potemtakem predstavljal, kot je dejal, ravno to, in sicer večplastno rešitev problemov morske meje med Slovenijo in Hrvaško pa tudi gradnjo otoka, ki bi bil v lasti vseh treh držav, tudi Italije. »To bi bil otok strpnosti in otok sožitja!«
Vse lepo in prav, kaj pa mednarodno pravo? Skladno z njegovimi določili je vsem trem državam, Sloveniji, Hrvaški in Italiji, omogočen dostop do mednarodnih voda, s tem projektom pa bi meddržavne vodne meje (in spori za oslovo senco) postale v hipu brezpredmetne, nepomembne!
Na tromeji
In kje bi bil ta otok, kam bi bil umeščen? Bil bi na vogalu mednarodnih morij, na samem stičišču, nekakšni tromeji. Od kopnih delov vseh treh držav bi bil oddaljen od 8 do 12 navtičnih milj, njegova velikost bi bila 20 hektarov. Zaradi simbolne trojnosti si je Šeligo zamislil še tri dodatne otočke, na katerih bi bila golfska igrišča, golf je, za nekatere bolj, za druge manj, že zdaj sprostitev prihodnosti. Na sredini osrednjega otoka, ta bi bil lagunske oblike, bi bil vrtljiv stolp s svetilnikom in razgledno restavracijo, še en simbolni element. Bil bi dovolj visok, v višino bi segal skoraj 50 metrov, da bi imel obiskovalec možnost videti prav vse tri države.
Otok bi bil namenjen tako stacionarnim kot dnevnim gostom, smo še izvedeli. Šeligo je brž pojasnil: »Arhitektura, veste, ne sme biti zgolj skulptura, nemočna in sama sebi namen, v njej moramo venomer iskati primerno funkcijo, četudi komercialno.«
Čebelje satje v 3D
Že večkrat smo videli kičaste fotografije Dubaja in tistih umetnih otokov v obliki palm in ne vemo še česa, resda tam še nismo bili niti nas tja ne vleče, sploh pa ne tja, kjer želijo arabski milijarderji brez kančka okusa spremeniti ali opomniti svet s pomočjo spornega bogastva, ti, potem pa nam Šeligo predoči, da se je gradnja teh otokov iz peska, gre za nasipanje z dodajanjem veziva, izkazala za, blago rečeno, slabo. »Ker je erozija, zaradi česar so vzdrževalni stroški vse večji in večji!« nas je podučil arhitekt, ki deluje v ljubljanskem Kozolcu. Zamisel za umetni otok, otok Adria, bi zato izpeljal po najnovejših in že uveljavljenih japonskih metodah.
Tam, kjer bi bil otok, je voda globoka okoli 40 metrov. Temeljno konstrukcijo bi zatorej sestavljali sferični armiranobetonski elementi in kovinske konstrukcije. Ne skrbite, znanost je šla že tako daleč, ta brezmejna znanost vse obvlada!
»Ne, to niso piloti!« nas je Šeligo v hipu popravil. »Predstavljajte si čebelje satje v tridimenzionalni obliki!« Komajda smo si predstavljali te od 15 do 20 metrov visoke, kot je dejal, votle sferične šesterokotnike. »To potem zlagajo kot kocke...«
Sanjska ideja
Ko smo ga vprašali, kdaj bomo lahko tudi na lastne oči videli ta otok in koliko bi stal, je bil Šeligo modro tiho. To je namreč tako draga, tako sanjska in nekam v prihodnost zazrta ideja, sploh ne neumna. »Ko bodo vse tri države za, bo takšen otok dobil tudi realno podobo,« je razjasnil sin znamenitega slovenskega pisatelja, ki se zaveda tudi ene izmed ključnih težav arhitekture, te večne ujetosti v trenutek. Ko celica še ni sposobna velikopoteznega razmisleka, ko raje bivamo v preteklosti kot v predčasnosti. Ob toplem ognjišču zatohle domačnosti.
V to, da bi takšna zadeva stala nekaj milijard, da bi morali glave stakniti vsi trije narodi, ki so si včasih tako vsaksebi, in da je za takšen otok moja in vaša generacija nemara še prezelena in premalo odločna, raje nismo drezali.
Otok Adria je naše upanje. Če ne prej, ga boste tam v severnem Jadranu zagledali v sanjah. Oziroma, kot se je vprašal Aleš Šeligo, slovenski arhitekt, ki naše sanje te dni predstavlja v Londonu: »Je tam v daljavi to, kar smo bili in kar hočemo biti?«
