Šele po zvijači požegnal slovensko univerzo

V zadnjih desetletjih so materi sledile še visokošolske ustanove v Mariboru, Kopru in Novi Gorici z oddelki v še nekaterih drugih večjih krajih v Sloveniji.

Poleg 3. decembru sta bila pomembna še dva datuma. Potem ko je poleti 1919 priprave pretrgal v Beogradu sprejeti sklep, da se začetek delovanja univerze začasno odloži, je v dogajanje posegel spretni politik Anton Korošec – z obljubljenimi glasovi za sprejetje proračuna. Tudi predsednik Vseučiliške komisije Danilo Majaron in poverjenik za uk in bogočastje Karel Verstovšek nista mirovala, dokler ni parlament v Beogradu 16. julija 1919 sprejel Zakona o Univerzi Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. Teden pozneje je dokument podpisal regent (in od leta 1921) Aleksander Karađorđević, k čemur je nekaj prispevala tudi zvijačna ponudba predlagateljev, da bo univerza nosila njegovo ime. Poldrugi mesec pozneje je bilo z regentovo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev.


Za delovni rojstni dan Univerze v Ljubljani velja 3. december 1919, ko je Fran Ramovš v deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca predaval – v slovenščini! – o historični gramatiki slovenskega jezika. Slovenski narod je o dogodku vzneseno poročal: »In napočil je zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo, ki ga je naklonila velika doba našemu malemu narodu, da nam je ustvarila v naši svobodi tudi naše ognjišče znanosti, vede in kulture, dan, ko je naša akademska omladina, zbrana v deželni zbornici, poslušala od 9. do 10. dopoldne prvo predavanje v pravkar ustvarjeni slovenski univerzi.«

Ustanovne članice univerze so bile filozofska, medicinska, pravna, tehniška in teološka fakulteta. Za prvega rektorja je bil izbran eden najuglednejših evropskih matematikov Josip Plemelj. Odločitev za slovenščino kot učni jezik pa ni bila samoumevna, kot se morda zdi danes, ob nasprotnih težnjah – da bi uradni jezik na čedalje več področjih visokega šolstva nadomestila angleščina ... Že pred ustanovitvijo univerze so se namreč kresala mnenja, ali naj predavanja potekajo v nemščini – večina profesorjev je prej delovala na nemških univerzah – ali srbohrvaščini. Torej v jeziku, ki naj bi, kot so menili zagovorniki postopnega zlitja plemen Srbov, Hrvatov in Slovencev v troedini narod, postal skupni jezik državne celote. Kajpada pod srbsko hegemonijo.

Študirali v tujini

O višjih oziroma visokih šolah v Ljubljani je sicer mogoče govoriti že od jezuitskega šolstva na začetku 17. stoletja in liceja za časa Ilirskih provinc. Četudi ti dve ustanovi, vmesna člena med gimnazijo in univerzo, še nista smeli podeljevati akademskih nazivov. Od takrat šteje leta tudi botanični vrt, najstarejša nepretrgoma delujoča znanstvena ustanova na Slovenskem, ki je nedavno praznovala 200 let delovanja.


Za nastanek slovenske univerze je bilo nato pomembno revolucionarno leto 1848 s programom Zedinjene Slovenije, ki ga je v ilirskem duhu povezovanja južnih Slovanov spisal koroški duhovnik, narodopisec in jezikoslovec Matija Majar Ziljski. Svoje zahteve z naslovom Kaj Slovenci terjamo? je dal natisniti na letaku in v Bleiweisovih Novicah. Eden ključnih ciljev tega narodno prebudnega manifesta je bilo prav uveljavljanje – sicer drugače kot pozneje pojmovanega – slovenskega jezika in šolstva od osnovne do najvišje stopnje.


Pred prvo svetovno vojno čedalje glasnejše zahteve za slovensko univerzo so avstrijske oblasti zavračale, češ da je slovenščina za učene razprave premalo razvit jezik. Tako so morali ukaželjni Slovenci še naprej hoditi na Dunaj, v Gradec in Prago, nekateri tudi v Zagreb, s Primorske pa največ v Padovo in Rim.

Proti koncu prve vojne so se oglašale tudi tako fantastične zamisli, kot je bila, da bi po razpadu monarhije jugoslovanska vojska zavzela Gradec in slovensko univerzo ustanovila kar tam. Zagovornike sta imeli tudi zamisli, da bi postala oddelek zagrebške univerze in da bi bilo najprimernejše mesto za sedež univerze Trst, kjer je živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Ta ideja je ugasnila z upanjem, da bo Trst pripadel novi južnoslovanski državi.