JAKOB ALJAŽ

Sanjal o hotelu in vlaku na vrhu Triglava

Objavljeno 10. september 2020 21.20 | Posodobljeno 10. september 2020 21.20 | Piše: Tina Horvat

Jakob Aljaž je imel za našega očaka velikopotezne načrte. Po drugi svetovni vojni razmišljali o observatoriju.

Na srečo na vrhu našega očaka stoji le Aljažev stolp.
Plehnati stolp, ki ga je dal na vrhu Triglava postaviti Jakob Aljaž in je postal simbol slovenstva, je te dni, kot smo že poročali, praznoval 125. rojstni dan. Drugo leto bo enako star tudi Triglavski dom na Kredarici, ki ga je leto po Aljaževem stolpu prav tako dal postaviti dovški župnik na lastni parceli, to je odkupil od občine.
image
Jakob Aljaž

S tema domoljubnima dejanjema je hotel v času, ko se je po naših gorah govorilo nemško in so koče gradili le Nemci in Avstrijci, pokazati, da so te slovenske. Ni prenesel, da so imeli prednost tujci, Slovenci so v njih lahko prespali samo, če je ostalo kaj prostora.
 

Narejeni že načrti in izračuni


A Jakob Aljaž je imel še mnogo bolj velikopotezne načrte! Na vrhu si je namreč zamislil kar grand hotel, do katerega bi ljudi iz doline pripeljal električni vlak, pri čemer bi Slovensko planinsko društvo tudi precej dobro zaslužilo. »Tako bo naš zaželeni vrh enostavno dostopen prav vsem ljudem, tudi tujim turistom. Na naše gore naj hodi, kdor želi – vendar naj bo jasno, čigave so,« je zapisal v decembrski številki Planinskega vestnika iz leta 1897.
image
DUšAN ŠKODIč Takole bi bil videti observatorij.

Članek je govoril o prihodnosti Triglava, podnaslov je bil Božične sanje Aljaževe. Aljaževe zamisli se zaradi pomanjkanja denarja in prve svetovne vojne niso uresničile. Verjetno bi za vedno utonile v pozabo, če jih ne bi pred nekaj leti iz prašnih arhivov izbrskal publicist Dušan Škodič, odgovoren za zgodovino pri Planinskem vestniku (PV). »Na uredniških sejah smo se vedno dogovarjali, da bi bilo ob pomembnih obletnicah Triglava treba izbrskati kaj zanimivega. Bil sem precej skeptičen, češ, kaj pa sploh še lahko novega povemo o našem očaku. Potem pa sem naletel na Aljaževe božične sanje v starem PV, in tako se je začelo. Ugotovil sem, da gradnja železnice in hotela sploh ni bila znanstvena fantastika, ampak so bili narejeni že vsi načrti in izračuni, le izvedbo je preprečilo burno dogajanje pred prvo svetovno vojno.«
 

Povratna vozovnica 175 evrov


Škodič, ki je letos marca izdal tudi novo knjigo Smeh z gora, v kateri je opisal 17 dogodivščin med pohajanjem na vrhove, je pri raziskovanju odkril številne zanimivosti. Predvsem je želel poudariti, da je bil z današnjega vidika bogokleten projekt množičnega prevoza turistov na vrh najvišje gore povsem v duhu takratnega časa. Šlo je za nekakšen prestiž in po Alpah je bilo izvedenih kar več takšnih gradenj.

Projekt se je imenoval Triglavske železnice (Das Triglavbahnprojekt), leta 1907 ga je izdelal dr. Fritz Steiner. Imel je dve različici, po prvi bi iz Bohinjske Bistrice peljal vlak do zatrepa doline Voje, tam pa bi se začela zobata železnica, ki bi se strmo vzpela na Velo polje (1760 m) in nato mimo Kredarice po predorih in galerijah do končne postaje 14 metrov pod vrhom Triglava. Zadnji trije kilometri železnice bi bili izvrtani prav v Triglavovo teme, pot iz doline bi trajala dve uri in pol.
image
ALLGEMEINE BAUZEITUNG Na levi je predvidena trasa vzpenjače, na desni pa zobate železnice. FOTO: Allgemeine Bauzeitung

Po drugi različici bi turiste iz Bohinja do Velega polja prepeljali z avtobusi, nato pa bi do vrha napeljali električno vzpenjačo, ki bi delovala na bencinski agregat. Za pot bi turisti potrebovali 2 uri in 50 minut, na vrhu pa bi se seveda lahko odpočili in najedli v restavraciji.

Steiner je v projektu navedel natančne izračune, koliko bi vožnja na Triglav stala. Prevoz z busom in gondolo bi stal 16 kron, vlak pa 21, slednje je približno 130 evrov. V tistem času je spanje v planinski koči stalo tri krone, in če primerjamo z današnjo ceno prenočevanja na Kredarici (25 evrov za nečlane), bi bila cena za vožnjo še bolj zasoljena, in sicer bi znašala kar 175 evrov.
 

Veliko smučišče


Po drugi svetovni vojni pa je imela nova oblast z vrhom Triglava povsem drugačne načrte. Najprej so hoteli zgraditi vremenski observatorij, nekoliko pozneje pa so vzniknile ideje o Triglavskih žičnicah, ki bi vse območje Triglava spremenile v veliko smučišče. Oboji so zamrli zaradi nezadovoljstva planinske javnosti, ki je te projekte označila kot nasilje in zločin nad neokrnjeno naravo v gorskem svetu.
2
uri in pol bi trajal vzpon po železnici.


»Nova Jugoslavija je hotela biti boljša od nekdanje kraljevine in je hotela po vzoru drugih držav imeti najvišjo vremensko opazovalnico. A tudi tu ni šlo le za željo, ampak so bili načrti že izdelani! Po njih bi imeli četrto najvišjo takšno postajo v Evropi. Projekt je naredil in bi gradnjo tudi financiral Zvezni hidrometeorološki zavod. Ogromna kamnita zgradba bi bila večinoma vkopana v pobočje, zgrajena bi bila v petih etažah, od katerih bi le zgornja in pa vršni opazovalni stolp segala nad dejanski vrh Triglava. Do observatorija bi pripeljala gondola, obiskovalci bi imeli na voljo razgledno ploščad. Aljažev stolp bi bil ob tem videti le še kot uboga kanta za smeti,« pripoveduje Škodič, ki je do načrtov prišel na Agenciji RS za okolje (ARSO).
Zadnji trije kilometri železnice bi bili izvrtani prav v Triglavovo teme.


»Slišal sem govorice o tem observatoriju in so mi svetovali, naj grem na agencijo. Tam sem naletel na gospoda, ki je bil tik pred upokojitvijo in mi je dal načrte samo v vpogled, kopirni stroj pa se je takrat ravno pokvaril. Nekaj sem jih lahko poslikal,« pripoveduje.
Gradnja observatorija kot tudi poznejšega smučišča je bila zelo blizu izvedbe, še doda sogovornik, a se je v tem času že razvila zavest o pomenu narave. Še posebno je bil proti gradnji alpinist Marjan Keršič Belač, ključno besedo pri opustitvi načrtov pa naj bi imel alpinist in povojni politik Miha Potočnik




Deli s prijatelji