V STISKI

Samohranilkina želja: da sinova ne bi bila kot očeta

Objavljeno 04. februar 2013 13.00 | Posodobljeno 03. februar 2013 20.12 | Piše: Boštjan Fon
Samohranilki z otrokoma na mesec za življenje ostane 100 evrov.

KRANJ – »Spoznali smo se naključno, sredi mesta. Ko nam je razkrila le del preteklosti, smo se odločili, da ji stopimo ob stran in ji pomagamo, kolikor le lahko. Mamica dveh otrok je 17. decembra lani prišla na naš konec iz materinskega doma, prej je z otrokoma prebivala v varni hiši. Pri svojih skoraj 30 letih je izkusila marsikaj hudega. Začelo se je, ko jo je v najstniških letih poskusil spolno zlorabiti sorodnik, nato je doživela s partnerjem psihično nasilje in nato še fizično, pretepi so postali vsakodnevna rutina,« je povedala Jelka Majer s Hrušice. Poznajo jo kot del ženskega odbora ene od gorenjskih političnih strank, ki se s politiko sploh nočejo ukvarjati: »Odkar smo se dobile v akciji zbiranja igrač za jeseniško bolnišnico, za oddelek pediatrije, smo postale prave prijateljice. Skupaj nas ob priložnostih stopi deset ali petnajst, drugače vodiva in usklajujeva dejavnost skupaj s Karmen Fon iz Mojstrane. Ne sprašujte me, zakaj toliko energije vlagam v dobrodelnost ob tem, da ob delu še študiram in imam dva majhna junaka doma. Preprosto čutim, da to zmorem, da lahko pomagam in to tudi udejanjim.«

Alkohol, nasilje in nestalnost pri domovanju

Mati samohranilka, ki ji pomagajo na Zgornjem Gorenjskem, skriva pa se pred možem, je povedala, da so se njene težave začele že ob rojstvu: »Doma so bili prisotni alkohol, nasilje in nestalnost pri domovanju. Selili smo se sem in tja, tudi v drugo državo. Bežala sem od družine, tako da sem s prvim partnerjem začela precej zgodaj. Rodil se nama je otrok, bila sem mlada, a upala, da se mi bo življenje končno uredilo.« Usoda ji ni namenila miru. Partner je zapadel v alkohol, potem v odvisnost od opojnih substanc in po treh letih, otrok se še ni prenehal dojiti, je prvič poiskala zavetje v varni hiši. Toda v njej ni mogla ostati, ker jo je partner izsledil: »Zamenjala sem tri varne hiše in še materinski dom, vedno me je našel, kar je bilo zame na moč nenavadno. Z njim nikoli nisem iskala stika, toda vedno me je izsledil. Ko sem spoznala drugega, z njim sem se pozneje tudi poročila, se je sledenje prenehalo. Vendar so se začele nove težave.«

Po rojstvu drugega otroka se je pri ženski, ki je našla zavetje pri dobrih dekletih na Gorenjskem, pojavila bolezen, ki jo je mučila vse bolj in bolj, a mož tega ni hotel razumeti: »Namesto da bi mi stal ob strani, so se začeli žalitve, zmerjanje in podobno. Nikoli, ampak res nikoli, pa me ni udaril. Vendar sem se zaradi njegovega psihičnega nasilja ter nestrpnosti do starejšega sina, ki ni njegov, odločila, da zaščitim svoja otroka in sebe, ter še enkrat odšla poiskat pomoč.« Starejši sin je moral v rejništvo, zanj ni zmogla skrbeti, skupaj z mlajšim je odšla v varno hišo. Leta in leta trpljenja so se pokazala na zunaj kot izbruh celega spektra bolezenskih znakov psihičnega izvora. Težko najde delo, nekaj drobnih sredstev dobi kot invalidsko nadomestilo za brezposelnost. »Namesto da bi lahko delala in skrbela za svoje otroke, sem po vsem tem, kar sem izkusila v življenju, postala invalid. Grozen občutek je, nemogoče ga je opisati.« Nato doda: »Otrokoma pojasnjujem, da se je treba učiti in pošteno delati, potem pa me mlajši vpraša, zakaj jaz ne delam. Nikjer ne dobim zaposlitve, zato si želim, da bi ob svoji poklicni izobrazbi šla še naprej v šolo doseč nova znanja in bila otrokoma za vzor.«

248 evrov socialne pomoči in nekaj manj kot 100 evrov otroškega dodatka

Mati samohranilka, njeno ime in podatke hranimo v redakciji, dobi 248 evrov socialne pomoči in nekaj manj kot 100 evrov otroškega dodatka. Preživnine do pred nekaj meseci ni dobivala, zdaj dobi nekaj za mlajšega sina. Živi kot podnajemnica, skoraj vsa pomoč države ji gre za poplačilo najemnine. »Nekaj si lahko kupim, zelo veliko pa dobim od Jelke in Karmen ter prijateljic, ki sodelujejo z njima. Ko se kaj pokaže, kakšna pomoč okoli prehranskih artiklov ali šolskih potrebščin, mi ob strani stoji lokalni center za socialno delo. Trenutno sem na robu preživetja. Ko pridejo še položnice za vrtec in drugo ... Pa da grem lahko k starejšemu sinu, ki je v reji, na obisk, je treba plačati vozovnico za vlak. Na mesec mi ostane za preživetje z mlajšim sinom okoli sto evrov. Raje manj kot več. Vendar lahko rečem, da mi upanje ostaja, upanje, da bom nekoč našla svoj mir, prostor za svoja sinova, za katera želim, da ko odrasteta, nikoli ne bosta imela slabega občutka, ko se ozreta na svojo mladost. Rada bi jim dala spokoj, želim si, da bomo nekoč živeli skupaj brez vseh težav, predvsem pa brez nasilja.«

Preden smo se poslovili, smo dobili občutek, da smo naleteli na žensko, ki se ni vdala v usodo. Da imamo pred seboj mater samohranilko, ki se bo potrudila za otroka tako, da nikoli ne bosta postala taka kot njuna očeta. In da ima ob sebi pomoč Majerjeve in prijateljic, ki upajo, da se bo njihovemu trudu za tiste, ki so zaradi usode obstali na robu preživetja ter posledično še na robu dostojanstva, pridružilo še več somišljenikov. »Kdor nam želi priskočiti na pomoč, nas lahko najde prek družabnega spletnega omrežja, in vsakomur bomo lahko podrobneje pojasnili naše delovanje, vendar poudarjamo, identitete ženske z dvema otrokoma, ki ji pomagamo in je skrita nekje na Gorenjskem, ne bomo izdali nobenemu,« konča Majerjeva.

Deli s prijatelji