Samec iz Slovaške: ris Lukaš nadomestil pogrešanega Zoisa (FOTO)
V sklopu projekta doseljevanja novih risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in na Hrvaško, imenovanega Life Lynx, so včeraj pri nas na prostost izpustili že enajstega risa. Na Gorenjskem, točneje na Jelovici, so iz prilagoditvene obore izpustili samca Lukaša, ki so ga ujeli na Slovaškem in bo nadomestil pogrešanega Zoisa.
Za bivanje risa so najprimernejši strnjeni gozdni kompleksi v Dinaridih na večjem delu Hrvaške in delu Slovenije.
Lovci Lovske družine Nomenj Gorjuše so Lukaša izpustili v gozdove kot zadnjega na območju slovenskih Alp. Z do zdaj 17 izpuščenimi risi (od tega šest na Hrvaškem) bo pomagal reševati dinarsko-alpsko populacijo pred izumrtjem. Čeprav je bila njihova doselitev na Gorenjsko izziv, saj tam prej niso beležili reprodukcije risov, so snovalci projekta veseli, ker so se vsi tam ustalili, vse tri samice pa so že imele vsaj eno leglo mladičev. Upajo tudi, da se bo teritorialna Aida parila z nesorodnim samcem in povečala genetsko pestrost te vrste na Gorenjskem. Trenutno z avtomatskimi kamerami spremljajo štiri; samice Aido, Lenko in Julijo ter Trisa, ki je za zdaj edini samec, s katerim se priseljenke lahko parijo. Pa tudi potomce doseljenih risov. Mladič iz prvega legla Aide in Zoisa se je na pot osamosvojitve odpravil proti Posočju. Sicer pa na območju Triglavskega narodnega parka in LD Bled spremljajo vse tri mladiče iz istega legla. Ker je čas njihovega osamosvajanja, jih bodo natančno spremljali. Možno je celo, da bodo svoje območje razširili v Italijo in Avstrijo ter se povezali s tamkajšnjo populacijo.
Marčevski dogodki
V zvezi z odlovi in spremljanjem doseljenih risov se je v omenjenih državah največ dogajalo sredi marca. Pri nas so v tem obdobju na Mežakli odlovili še zadnjega, tretjega mladiča iz prvega legla Julije in Trisa. Naravovarstveni nadzornik Triglavskega narodnega parka, ki upravlja lovišče na Mežakli, ga je poimenoval Andrej. Enako kot njegov brat Flori se še ni osamosvojil od Julije, v nasprotju s samcem Merijem, ki se je od njih ločil že decembra. Vse tri brate bodo prek ovratnic spremljali v času njihove disperzije in iskanja teritorija. Obstaja možnost, da bodo svoje območje razširili tudi v Italijo in Avstrijo ter se povezali z risi v sosednjih državah.
Josip, ki ga spremljajo na severnem Velebitu od decembra 2019 skupaj z Alojzijem, Emilom, Ljubom in Pandoro, raziskovalcem ne ponuja le priložnosti za raziskovanje interakcij med petimi domačimi in priseljenimi risi, temveč je tudi medijska zvezda. Šestletni in 27 kilogramov težki samec se rad nastavlja avtomatskim kameram, 1. aprila pa se je Ninu Salkiću, naravovarstvenemu nadzorniku fundacije Rewilding Velebit in profesionalnemu fotografu, pokazal tudi v živo. Srečanje in fotografiranje je trajalo kar 15 minut. Josip je postal ambasador dinarske populacije risov, saj je omogočil tudi vpogled v enoletni risji življenjski cikel.
Partnerji projekta z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so pripravili poročilo o primernosti habitatov za obstoj risa in modele povezljivosti območij med jugovzhodnimi Alpami in Dinarskim gorovjem. Glavna ugotovitev je, da so za bivanje risa najprimernejši strnjeni gozdni kompleksi v Dinaridih na večjem delu Hrvaške in delu Slovenije (Notranjska in Kočevsko), v slovenskem delu Alp pa na gozdnatih gorskih planotah (Gorenjska). Zadnje velja tudi za najvzhodnejše dele sosednje Italije. Višji gorski predeli Alp in večina gosto poseljenih območij ob Jadranskem morju pa so manj primerni za njihovo življenje.
Čeprav se risi lahko v sredogorju in ravninskih predelih večinoma neovirano gibljejo po prostoru, je ponekod prehodnost močno kanalizirana, kar pomeni, da imajo malo možnosti za izbiro alternativnih poti. Posebno problematični so primeri, ko ozka grla prečkajo linearne ovire, kot sta avtocesta in železnica, saj so te za rise včasih neprehodne. V Sloveniji je tak primer avtocesta Ljubljana–Koper, ki prečka kar štiri morebitne koridorje za prehajanje risov z Notranjske na Gorenjsko in obratno. Prvi je odsek Vrhnika–Logatec, drugi Logatec–Unec, tretji Unec–Postojna in četrti Postojna–Divača. Da bi to izboljšali, bi bilo treba na kritičnih odsekih zgraditi zelene prehode za živali oziroma široke nadvoze.
