Sabina zbolela za rakom in ostala na cesti

Sedemintridesetletna Sabina Košele s Tanče Gore pri Črnomlju je v svojem življenju premagala več težkih in bridkih preizkušenj. Zdaj je postavljena morda pred najtežjo – bori se z rakom, Hodgkinovim limfomom v četrtem stadiju. A kljub temu je Belokranjka polna optimizma, tudi zaradi svojih dveh sončkov: hčerke, odlične lokostrelke, in sina, predanega nogometaša.

Zanju bi rada uredila podstrešne prostore družinske hiše, saj se zdaj skupaj stiskajo v enem nadstropju s Sabininimi starši, očetom Edom in mamo Marijo, ki mladi družinici seveda pomagata po najboljših močeh. A ker je Sabina, ko je izvedela za diagnozo, po šestih letih dela v eni od črnomaljskih pekarn, kjer so ji pogodbo podaljševali le za določen čas, ostala še brez službe, je težava tudi v tem, da vsi živijo le od očetove pokojnine, mama pa bo pogoje za penzijo izpolnila jeseni.

»V kopalnici so že inštalacije,« pravi Sabina. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Začelo se je z bulo

»Na vratu sem imela kakšno leto in pol bulo, veliko kot oreh. Nisem se kaj dosti sekirala, saj nisem človek, ki bi veliko hodila okrog zdravnikov. Ko pa sem nekaj zbolela, sem zdravnici mimogrede omenila to bulo. Ocenila je, da zadeva ni najbolj nedolžna, zato me je hitro poslala naprej, na punkcijo. Potrdili so raka bezgavk.«

»Novembra lani so mi postavili diagnozo, konec leta pa sem bila že sprejeta na onkološki oddelek ljubljanskega kliničnega centra, kjer sem dobila prvo kemoterapijo in nato še pet. Bolezen je kar napredovala, saj so se metastaze razpasle povsod, po vranici, okrog želodca, po medenici,« je naštevala Sabina in se spomnila na mesece pred diagnozo.

To so kolajne Sabinine hčerke, odlične lokostrelke. A za uspeh otrok je potrebnega veliko odrekanja in treningov, kar je povezano tudi s stroški. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Resda se je poleti občutno več potila, a je to dejstvo pripisovala letom. Tudi shujšala je, a je bila prepričana, da zato, ker je več hodila, bila je namreč brez avta. Občasno je težko dihala, a simptomov ni prepoznala.

Počasi na bolje

»Četrti stadij bolezni je zadnji, a ta vrsta raka je ozdravljiva,« je kljub vsemu optimistična sogovornica. Kemoterapije je dobro prenašala in tudi kilograme je že dobila nazaj. Njeno bolezen sta pogumno sprejela tudi 13-letna hčerka in 12-letni sin. O njej se doma odkrito pogovarjajo, tudi sicer je Sabina odprta in se ne zapira vase.

Prostori še niso opremljeni, tudi laminata še ni, je le v otroških sobah, rabljenega, a zelo dobro ohranjenega jim je odstopil prijatelj. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Sabina brez ovinkarjenja spregovori tudi o razhodu s partnerjem. Pred dobrim desetletjem je pobegnila pred nasiljem, preselila se je k staršem. »V začetku smo se stiskali v eni sobi, ker na podstrešju ni bilo še nič urejenega. Hišo sta gradila oče in mama postopoma kakšnih 15 let. Prej smo živeli v bloku in starši so prav vsak tolar oziroma evro vložili v nov dom. Ko sem se z otrokoma preselila nazaj na Tančo Goro, sem tudi jaz vsak evro vložila v hišo. Tako imata otroka zdaj vsak svojo sobico, a vrat še ni, pa tudi sicer smo zgoraj brez ogrevanja, brez kopalnice, kuhinje. Na srečo je inštalacija že razpeljana, a ker gre za podstrešno stanovanje, ne bo primerno vsako pohištvo,« pravi Sabina.

V novih prostorih FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Akcija stekla

Stisko mlade družine so prepoznali tudi pri črnomaljskem Rdečem križu in odprli tekoči račun, celotno akcijo pa je sprožila Rozalija Gršič, ki je s svojo srčnostjo in čutom za sočloveka v preteklosti nesebično pomagala že številnim Belokranjcem, čeprav je tudi sama bolna.

Deček je imel veliko željo, da bi dobil nogometne kopačke. Želja se mu je uresničila, kupil mu jih je fotograf Robert Kokol (na sliki). Foto: osebni arhiv

Na svojem profilu na Facebooku je objavila ganljiv zapis, ko ji je Sabinin sin zaupal svojo veliko željo. Takole je zapisala: »Danes me je deček tiho pogledal in rekel: 'Želim si novih kopačk za trening'. In moje srce se je stisnilo. Družina živi brez ogrevanja, vsak dan štejejo drobtinice, a njihov pogled še vedno nosi iskrico vere. Borijo se. V tišini. Dostojanstveno. Zato sem se odločila, da jim skupaj odpremo vrata upanja! Začenjamo dobrodelno akcijo! Če lahko in želiš pomagati: s toplo jakno ali čevlji, s prispevkom za ogrevanje, z novimi kopačkami za malega športnika ali s prostovoljnim darom, mi, prosim, piši v zasebno sporočilo. Tisti, ki so zdravi, imajo tisoč želja … a bolan človek ima samo eno.«

Deček je že prevzel nove kopačke, denar zanje je dal znani novomeški fotograf Robert Kokol. Sabini in njenima sončkoma pa lahko prek Krambergerjevega sklada Slovenskih novic pomagate tudi vi, spoštovani bralci in bralke.