TRNIČ

S sirom so si izkazovali ljubezen

Objavljeno 19. september 2020 13.27 | Posodobljeno 19. september 2020 13.27 | Piše: Primož Hieng

Trniči so etnološka posebnost Velike planine. Rezka Mali jih krasi s posebnimi pisavami.

Vseh skrivnosti izdelave ne izda.
V teh dneh se na Veliki planini končuje letošnja paša. Noči so postale hladne, zato bodo živino odgnali v dolino. Tudi pastirica Rezka Mali je zapustila planino in se vrnila na svoj dom v Godiču pri Kamniku.
Ob kamniškem občinskem prazniku, ki ga zaradi letošnjih zadreg s koronavirusom niso mogli uradno praznovati, je Malijeva prejela srebrno priznanje za izjemno poslanstvo in delo ter doprinos k turistični in kulturni prepoznavnosti občine Kamnik, so zapisali v obrazložitvi.

image
Posneto kislo mleko segreva bolj kot navadno, tako dobi bolj pust sir.
Rezka, uradno Terezija, je leta 1973 pri 45 letih začela pasti živino na Stolniškem stanu na Gojški planini. Že po prvem letu planinskega življenja jo je Jožefa Humar, po domače Debevčeva Zefa, naučila izdelovati trniče in ji tudi izročila prvo pisavo. Debevčeva Zefa je bila v tistem času še edina, ki je znala izdelovati trdi sir – trnič, etnološko posebnost Velike planine.

V obliki ženskih prsi

»Rezka Mali se je tako že v prvih letih svojega življenja na planini naučila vsega o izdelavi trničev in je bila nato vrsto let edina, ki je ohranjala to etnološko izročilo. Je topla oseba, ki je trnič vedno delala s srcem – v vsako kepico trniča, ki je simbol ljubezni, je vnesla del svoje topline. Le njej se lahko zahvalimo, da je ohranila tradicijo izdelovanja te posebnosti kamniških planin in jo prenašala na mlajše generacije ter tako poskrbela, da ne gre v pozabo,« so zapisali v obrazložitvi za srebrno občinsko priznanje.

image
Pisave za trniče
Pastirji in pastirice z Velike, Male in Gojške planine nad Kamnikom so si medsebojno ljubezen, ki je zagotovo vzklila tudi med pašo v poletnih mesecih, izkazovali s posebnimi sirčki v obliki ženskih prsi ali, kot menijo nekateri strokovnjaki, celo v obliki čebule. Ti sirčki, trniči, niso kar tako, saj so okrašeni z lesenimi pisavami, ki so jih pastirji rezljali ob svojem vsakodnevnem delu z živino.

S tem so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino – trniče, ki jih lahko štejemo tudi za izvirna ljubezenska darila. Rezka je bila kar precej časa edina, ki je izdelovala trniče. Takrat je povedala, da jih dela iz posnetega kislega mleka, ki ga segreva bolj kot navadno; tako dobi bolj pust sir: »Tega nato odcedim, osolim in mu dodam smetano, da je bolj voljan. Nato ga oblikujem v nekakšne čebule, nekateri strokovnjaki pravijo tudi, da so podobnim ženskim prsim. Po dve tako dobljeni kepi enako okrasim z različnimi lesenimi pisavami. Zatem jih sušim na polici nad odprtim ognjiščem, kjer smo med pašo prav za to kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh postanejo pol manjši in trdi.«

1840. so jih gotovo že krasili.

Vseh skrivnosti izdelave trničev ne izda. »Veliko ljudi poskuša narediti trniče, a jim ne uspe. Pri tem delu moraš biti vztrajen in poiskati svoj recept. Trniči med sušenjem ne smejo razpokati, vzorec pisave pa mora biti lepo viden,« dodaja Malijeva.

Lahko bi ga tudi ribali kot parmezan

»Rezko Mali je te umetnosti izdelovanja trničev naučila Debevčeva Zefka,« pravi v knjigi o pastirici Kati Turk avtorica Joži Kališnik. »Pasti je začela leta 1973 in leto pozneje sta se s Kati Turk, tudi pastirico z Gojške planine, dogovorili, da gresta voščit Zefki za njen praznik. Bila ju je tako vesela, da je izročila vsaki po eno leseno pisavo za trniče in Rezki tudi pokazala, kako se delajo: kakšna mora biti temperatura posnetega kislega mleka, da se potem odcedi in osoli.«

Pastirji so trniče vedno oblikovali po dva enaka, ker so dejali, da ima tudi ženska prsi »u par«, torej naj bi upodabljali ženske prsi. Ko je nekoč pastirica prosila pastirja, naj ji da par trničev, ji je pastir odvrnil: »Sej jeh maš sama!« Fantje so darovali par trničev dekletom v spomin in v dokaz ljubezni in zvestobe. Navadno so jim jih prinesli pozno zvečer po vrnitvi s planine.

V svetovnem katalogu hrane

Izdelovanje pisav in trničev so že leta 2014 vpisali v register nesnovne kulturne dediščine. Na Zavodu za turizem, kulturo in šport Kamnik so jih znotraj projekta Okusi Kamnika uvrstili v ožji izbor lokalnih kulinaričnih posebnosti, organizacija Slow Food pa jih je predstavila v svetovnem katalogu hrane. Trniče je mogoče kupiti kot turistični spominek z Velike planine.

Trniči nimajo daljše življenjske dobe in bi jih težko hranili dalj časa. K sreči se je ohranilo večje število starejših pisav za trniče. Na vprašanje, kdaj so jih začeli izdelovati in jih krasiti z različnimi vzorci, viri ne dajejo odgovora. »Trniči so postranski pastirski izdelek, in ker je ta dejavnost v planinah nad Kamnikom dokaj stara, lahko domnevamo o precejšnji starosti izdelovanja trničev,« meni etnolog dr. Gorazd Makarovič. »Trniče so z gotovostjo krasili šele leta 1840, saj to letnico najdemo na najstarejši znani pisavi za te – užitne – sirčke. Večina jih sicer hrani kot spomin, lahko pa bi jih tudi naribali, podobno kot parmezan.« 




Deli s prijatelji