Ribničan Urban je preživel vse sisteme (FOTO)
Razstava o suhorobarstvu in lončarstvu je pred 60 leti v prostorih Muzeja Ribnica za obzidjem gradu postavil vsestranski Janko Trošt, dolgoletni ravnatelj in učitelj ribniške meščanske šole, zborovodja in zgodbar, človek, ki se je ukvarjal tudi z raziskovanjem, topografijo, slikarstvom in lutkarstvom. Bil je tudi ustanovitelj Muzeja Idrija.
V tem času si je razstavo, ki je govorila o tradiciji najbolj prepoznavnih obrti dežele suhe robe, ogledalo tisoče ljudi, hkrati pa se je nakazala potreba, da bi bil vpogled v to preteklost še bolj poudarjen s premestitvijo v drug prostor. Nekaj dni je od tega, odkar suhorobarstvo in lončarstvo domujeta v smiselno in pregledno urejenem prvem nadstropju rokodelskega centra (nekoč je bil pristava ribniškega gradu Marof), kjer so prenovljeno stalno razstavo odprli ob mednarodnem muzejskem dnevu.
Ob boku Ameriki
Uvodne besede je številnim zbranim namenila direktorica Rokodelskega centra Ribnica Tina Peček, muzejska svetovalka Polona Rigler Grm pa je slikovito, tako kot le ona zna, v nekaj minutah povzela najpomembnejše letnice, dogodke, utrinke, dejanja suhorobarske obrti skozi stoletja. Kot najpomembnejše je omenila leto 1492, ko je bila odkrita Amerika, tedaj se je na zemljevid mogočnih vpisala tudi Ribnica (s podelitvijo patentna cesarja Ferdinanda).
V novih prostorih, ki so dostopni tudi za gibalno ovirane, so strnjene vse vsebine rokodelske in lončarske tradicije z zgodovinskimi dejavniki in ambientalno podobo, v kateri ima posebno vlogo hiša. Topel dom in ognjišče. Iz nje je Ribničan Urban, po cajl'm svajt' znan, kot poje pesem, potujoči trgovec, ki je svoje ime ponesel v svet s prodajo sit in rešet, širil je obzorja, s tem tudi hudomušnost. Z dobrimi izdelki je prepričal v nakup, obogaten z izkušnjami, doživetji in znanjem, čeprav včasih z ne tako polno denarnico, se je nato vrnil v topel dom, k svojemu ognjišču.
Prodajal je s krošnjo, sčasoma s kanoni (po monarhiji v Istri), pozneje z vozovi (do Srbije na vzhodu in ogrskih držav na severu), z bicikli, tovornjaki vandral po sejmih. Preživel je vse gorje, države, sisteme, vladarje in se danes kot trgovec še kako dobro znajde v pajkovi mreži svetovnih tehnologij. Sledi času in prodaja celo prek spleta. »Jst hval't se ne smajm, le tülku vam povajm, de take ruobe naj, ne ljat ne drgej,« je kitica Ribniške himne, ki je bila zdomarju v zibelko položena pred skoraj 200 leti, tako radi pa jo prepevajo tudi današnji potujoči trgovci, ki vas bodo nagovorili ob obisku razstave (v digitalni različici).
»Enkrat boš sleparil, pa ne boš nikoli več prodal. Zakaj so imeli Ribničane za največje osle? Ker si sam Ribničan natovori na ramo, oslu pa drugi. So rekli, poglej osla, kako nosi,« so modrosti in tudi resnica, ki jih je v objektiv ujela kamera pred približno 30 leti pri nekem krošnjarju v Kotu pri Rakitnici.
Kviz različnih veščin
Ribničan je moral imeti krošnjarski potni list. Po zakonu iz leta 1862 je določeno, da so to dejavnost lahko opravljali le tisti, ki so dopolnil 24 let, zdravi brez očitnih znakov bolezni, nekaznovani in nekrivi težjih prekrškov, politično oporečni in seveda podrejeni Avstriji.
Enkrat boš sleparil, pa ne boš nikoli več prodal.
V novih prostorih je v kotičkih za najmlajše poskrbljeno s pedagoškimi in andragoškimi vsebinami, kar razstavi daje še večji pomen. Za pestrost ob obisku se bodo lahko obiskovalci preizkusili v kvizu suhorobarskih, lončarskih ali zdomarskih veščin. Torej, pridite v Ribnico kot lastovke, tako kot je Ribničan kot lastovka šel vsako leto v svet, vabijo. Uspešnici Od Ribnice do Rakitnice in Veselega Ribničana je imenitno odpel Simon Hren iz Goriče vasi in pri tem vlekel meh.
