Ribiški lepotici na skrivaj razrezali

IZOLA – Sestrski par ladij s povlečno lebdečo mrežo Droga 1 in Droga 2, ki so ju pozneje preimenovali v Riba 1 in Riba 2, simbol nekdanjega jugoslovanskega in pozneje slovenskega morskega ribištva, je te dni končal v kosih. Kovinski ladji namreč v teh dneh režejo v izolski ladjedelnici.

Gre za razrez, ki pomeni tudi potop slovenskega morskega ribištva? Najverjetneje, saj se bomo šli glede na pogoje, ki nam jih postavlja Evropska unija, v prihodnje v slovenskem koščku morja zgolj športni ribolov. Perspektive so črnoglede, nobenih obetov ni za preživetje gospodarskega morskega ribolova.

Izoli le še
 ribiški muzej?

Razrez dvojčic, ki sta iz ladjedelnice Cantiere Morini v Anconi 15. marca 2001 vpluli v Koprski zaliv, številne ribiče, ki so tri desetletja prebili na krovu tega para ladij, pa tudi Izolane, ki še imajo v srcu zavest, da je njihovo mesto ribiško, spremljajo grenki občutki. Razrez tako rekoč pomeni križ čez dejavnost, s katero si je tisoče ribičev in zaposlenih žensk v ribiški predelovalni industriji služilo vsakdanji kruh. Mnogi menijo, da Izoli ne preostane drugega, kot da postavi muzej ribištva, ki lahko edini ohrani spomin na ribiško mesto.

Ko sta omenjeni 29-metrski beli lepotici marca 2001 pripluli v Izolo, se mnogi niso mogli načuditi njuni eleganci, primerjali so ju s sodobnimi jahtami. Najsodobnejši ribiški ladji sta pripluli na nekdanjo jugoslovansko stran Jadranskega morja. Že njuni podatki so bili impozantni: 29 metrov dolgi plovili s kovinskim trupom sta poganjala motorja s 600 kilovati moči, dosegali sta hitrost 12,5 vozla na uro, pri spuščeni mreži se je ta zmanjšala na približno sedem vozlov na uro. Vsaka je na svoj krov lahko sprejela po deset članov ribiške posadke, opremljeni pa sta bili z za tedanje čase najsodobnejšo ribiško in elektronsko opremo. Tedanja Droga oziroma tedanji tozd Riba je za plovili italijanskemu ladjedelcu plačal vrtoglavih milijardo in 430 milijonov lir, Jugoslaviji pa so morali odšteti še uvozne in carinske dajatve.

Droga 1 in Droga 2 sta obetali preporod slovenskega morskega ribištva. Staro floto so najprej prenovili s sestrskima paroma plastičnih ladij Intermaris 1 in Intermaris 2 ter Neptun 1 in Neptun 2, ki so jih izdelali v ladjedelnici Greben v Veli Luki na Korčuli. Sledila je še nabava dveh parov plastičnih ladij iz korčulanske ladjedelnice – Delamaris 1 in Delamaris 2 ter Iris 1 in Iris 2. Tu se je vse ustavilo, saj so načrti predvidevali nabavo še petih parov ladij za ribolov s povlečno lebdečo mrežo za ulov plavih rib, sardel in inčunov. Šest starih lesenih ribiških bark iz stare flote so preuredili za kočarjenje z globinsko mrežo, torej za lov pridnene bele ribe.

Flota brez primere

Tedanji tozd Riba se je ponašal z najsodobnejšo ribiško floto v jugoslovanskem delu Jadrana. Tudi letni načrti ulova so bili vrtoglavi: s 4500 tonami nalovljenih rib v začetku osemdesetih let naj bi se ulov povečal za štirikrat, na 18.000 ton plave ribe in 300 ton bele ribe.

Tedanji magister ribištva pri Ribi Vojko Čok je dejal, da je povsem odvečna bojazen, da bi s sodobno floto dosegli prelov, saj naj bi znanstvene raziskave pokazale, da iz Jadranskega morja lahko izvlečejo od 600.000 do 800.000 ton rib na leto, ne da bi ogrozili naravno ravnovesje.

No, vse skupaj je bilo postavljeno na glavo z osamosvojitvijo Slovenije oziroma izgubo lovišča v hrvaških ozemeljskih vodah. Ribištvo kot gospodarska dejavnost je postajalo vse bolj nerentabilno; plastične pare ribiških bark je izolskemu ribiškemu podjetju še uspelo prodati za male denarce, ob ribiškem pomolu sta ostali le še Riba 1 in Riba 2.

Zakaj skrivalnice?

Ker je EU in z njo Slovenija privolila v tako imenovano sredozemsko uredbo s spodbujanjem razreza ladij in preusmeritvijo ribičev v druge dejavnosti, je bil to le še zadnji žebelj v krsto slovenskega morskega ribištva. Te dni sta kot staro železo v izolski ladjedelnici končali še Riba 1 in Riba 2. Ribiči pravijo, da bi z ustreznim vzdrževanjem z njima lahko ribarili še vsaj 20 let.

Kakšen je račun izolskega ribiškega podjetja, nam ni uspelo izvedeti, saj se direktor Loredan Glavič že dva dni ne oglaša na naše klice, tajnica pa nas je vedno zavrnila z izgovorom, da ga ni na sedežu podjetja. Škoda, izolski ribiči pravijo, da bi se direktor lahko potrudil vsaj za dostojni pogreb nekdanjih lepotic.

Pa še to: direktor izolske ladjedelnice Tomaž Jeločnik je zavrnil našo prošnjo za fotografiranje ladij v razrezu, ker naj bi bila takšna zahteva direktorja Glaviča.