GRADBENI ODPADKI

Divja odlagališča so velik problem Slovenije

Objavljeno 10. oktober 2019 16.34 | Posodobljeno 10. oktober 2019 16.20 | Piše: Janez Petkovšek

Dokler se jih bo bolj splačalo odlagati v naravi kot oddati v predelavo, Slovenija ne bo očiščena divjih odlagališč. Država je do problematike brezbrižna.

Gradbeni odpadki FOTOGRAFIJE: JANEZ PETKOVŠEK
V Sloveniji ustvarimo približno tri milijone ton gradbenih odpadkov na leto, nihče pa natančno ne ve, koliko jih recikliramo in koliko jih konča v naravi na divjih odlagališčih. Na približno 9000 evidentiranih divjih odlagališčih je štiri petine gradbenih in kosovnih odpadkov. Nedavno strokovno srečanje z naslovom Počistimo z gradbenimi in kosovnimi odpadki, ki so ga v Ljubljani organizirali Ekologi brez meja, je pokazalo tudi, da se tega problema sicer zavedajo na vseh ravneh, a da ga rešujejo zelo počasi in da najslabši zgled v vseh pogledih daje država.

500.000 evrov je državo stala sanacija divjega odlagališča gradbenih odpadkov nad predorom Markovec.

Čeprav je po 212 občinah vsako leto manj tovrstnih odlagališč, saj je vse več takih, na katerih je mogoče celo brezplačno oddati manjše količine gradbenih odpadkov (ali za simbolično vsoto), pa na ministrstvu za okolje in prostor v svojem informacijskem sistemu o evidentiranih količinah odloženih ali recikliranih odpadkov še vedno nimajo natančnih podatkov. Že januarja 2016 so ugotavljali, da v informacijski sistem o odpadkih poroča le dobra polovica zavezancev, da je podobno tudi med zbiralci, ki so večinoma javna komunalna podjetja, in zdaj tudi priznavajo, da je sistem poln napak.

Kako zaslužiti z gradbenimi odpadki

image
Denis Bele, direktor Komunale Izola
V zvezi z gradbenimi odpadki, ki namesto na deponijah in v predelovalnicah končajo v naravi, se zdi, da so najaktivnejši posamezniki in nevladne organizacije, še posebno Ekologi brez meja. Ti so letos nadgradili svoje orodje, imenovano Ločevalnik odpadkov. Vanj so namreč vnesli informacije o možnostih oddaje (pogoji brezplačnega prevzema, odpiralni časi, naslovi) gradbenih in kosovnih odpadkov za vsako slovensko občino. Čeprav so ekologi s trenutnimi možnostmi za legalno ravnanje z odpadki občanov zadovoljni, so razočarani nad dostopnostjo informacij, saj so imeli izjemne težave pri zbiranju 10.000 podatkov. Komunalna podjetja in zbirne centre so morali pogosto klicati po večkrat. A se je izplačalo, saj zdaj lahko vsak, ki ima doma manjše ali večje količine gradbenih odpadkov, z vnosom svoje občine in vrste odpadka v iskalnik (https://ebm.si/p/locevanje/) takoj izve, kam v svoji bližini jih lahko legalno pripelje, kdaj lahko to stori in pod kakšnimi pogoji (brezplačno ali po ceniku).

Kako z gradbenimi odpadki zaslužiti, pokaže primer Komunale Izola. Direktor Denis Bele je razkril, da njihov Center gradbenih odpadkov Izola že od leta 2013 deluje uspešno, obrat za predelavo gradbenih odpadkov pa jih na leto lahko predela do 43.500 ton. Manjše količine lahko vsak občan pripelje brezplačno, sicer pa stane tona gradbenega odpadka 20 evrov, če enako količino predelanega reciklata odpelješ, pa pol manj. Težava je, da ljudje ne vedo, za kaj je tak reciklat uporaben, in da je v mnogih primerih celo boljši kot nove surovine. Zato je nujno o tem izobraževati ne le občane, temveč tudi gradbenike, investitorje, občinarje, v šolah ...

Azbestne izkaznice
Ker so pri gradnji objektov v preteklosti uporabljali vrsto materialov, ki so danes prepovedani, je zlasti pri rušenju zelo starih objektov nujno selektivno delo. Čeprav je bil azbest prepovedan že leta 2005, je še vedno v uporabi. Za te stavbe bi morali izdelati azbestno izkaznico, pri vsakem rušenju pa pozornost usmeriti na nevarne materiale, kot sta PCB in katran, saj je od tega odvisna uporabnost predelanega gradbenega odpadka za vnovično uporabo.

Brezplačni odvoz

image
Urša Zgojznik, Ekologi brez meja
Pri odpadkih pa je treba največ energije usmeriti v to, da jih že na izvoru ne bo preveč. Tako so, denimo, število odlagališč kosovnih odpadkov v naravi močno zmanjšali že s tem, da so uvedli brezplačni odvoz kosovnih odpadkov izpred hiše trikrat na leto. Vsakomur, ki ga naroči, lahko odpeljejo do sedem kubičnih metrov, kolikor gre v en zabojnik. Lani je bilo v Izoli takih naročil že 820 ali 14 odstotkov več kot leto prej. In marsikaj ne konča na odpadu, temveč je primerno tudi za predelavo v centru uporabnih predmetov.

Opisani primer seveda ni rešitev za vse odpadke, še zlasti ko gre za večje količine gradbenih odpadkov ali zemeljskih izkopov. Zoran Simčič, predsednik sekcije gradbincev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, je prepričan, da bi število divjih odlagališč gradbenih odpadkov na podeželju lahko močno zmanjšali, če bi z zakonom prepovedali delo v lastni režiji. Takim investitorjem namreč ni treba poročati o količini gradbenih odpadkov, ki so nastali pri prenovi hiš ali kopalnic, tako da nihče ne ve, kje so odpadki končali. Na deponijah jih namreč občani lahko brezplačno odložijo le nekaj, za večje količine pa morajo plačati. Enako velja za tiste, ki delajo na črno. Da obrtniki ne bi gradbenih odpadkov odlagali v naravo, pa bi po njegovem prepričanju morale poskrbeti občine z legalnimi deponijami tako za gradbene odpadke kot zemeljske izkope. Že zato, da bi kot ene največjih investitork lahko legalno odlagale ali predelovale svoje odpadke in izkope.

Brezbrižna država

Zlatko Resman, predsednik združenja okoljevarstvenikov Rovo, ki s podružnicami pokriva Posavje, Dolenjsko, Belo krajino, Kočevsko-Ribniško in Ljubljansko, pa je prepričan, da nelegalno izgine bistveno več odpadkov, kot si upamo priznati. Trenutno obravnavajo kar 31 velikih primerov, ko gre za tisoče kubikov gradbenih odpadkov in zemeljskih izkopov. Okrcal je državo, da tega ne zna preprečiti. Meni, da so temeljni greh okoljevarstvena dovoljenja velikim investitorjem, v katerih je opisan postopek legalnega odlaganja odpadkov, nihče pa da ne preverja resničnosti navedb v poročilih. Meni, da kar 90 odstotkov teh odpadkov konča na črnih odlagališčih. Nikakor ne razume, da na agenciji verjamejo celo navedbam, da je nekdo na 2000 kvadratnih metrov velikih parcelah lahko odložil za 20 hiš odpadkov in da količine potem celo potrdijo. Ali da si direkcija za infrastrukturo dovoli, da 5000 kubičnih metrov odpadkov odloži na mokrišču. In da znani tovarnar 19 tovornjakov odpadkov raje odloži v naravi, kot da bi jih za vsega 1000 evrov odložil na legalni deponiji.

image
SLOVENSKE NOVICE Azbest kot eden najnevarnejših gradbenih odpadkov prevečkrat konča v naravi.
Senka Šifkovič Vrbica
iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij opozarja, da bi se morali začeti zavedati, da je odlaganje (gradbenih) odpadkov v naravi nesprejemljivo in da mora stroške legalnega odlaganja in predelave plačati povzročitelj. Meni, da ne pomislimo na odpadke, ko kupujemo novo stvar, in da pri prenovi kopalnice iščemo rešitve, da ne bi za odvoz odpadkov plačali nič, ali pa njihovo nelegalno odlaganje prepustimo obrtniku. Problem je tudi v podhranjenosti inšpekcijskih služb, pri čemer se ne da znebiti občutka, da država ni zainteresirana, da bi to stanje izboljšala, saj to pomeni le dodatne stroške. Po njenem je ključno najti povzročitelje nelegalnih odpadkov, da se lahko vodi postopek, ne pa da je v primeru neznanega storilca potem za sanacijo odgovoren lastnik zemljišča oziroma za storilčev greh plačamo vsi.

Rešitve

Na ministrstvu za okolje in prostor se zavedajo, da 70-odstotnega recikliranja gradbenih odpadkov do leta 2020 ne bodo dosegli, saj jim tega ne dopuščajo zakonodaja, neučinkovit inšpekcijski nadzor in razpoložljiv denar. Zapleta se celo pri okoljski sanaciji starih okoljskih bremen (v Bukovžlaku bo ta stala od dva do štiri milijone evrov), saj marsikje ni znano niti lastništvo zemljišč, na katerih so gradbeni odpadki, oziroma je to mešano in je sanacija lahko povezana tudi s sprejetjem občinskega ali državnega proračuna ali pa s sodnim postopkom, kadar gre za zasebnega lastnika (dedovanje, stečaj podjetja ...). Eden takih je, denimo, primer več stotisoč kubičnih metrov odloženih gradbenih, nevarnih in kosovnih odpadkov na širšem območju Jarškega proda, kjer je večinski lastnik država, delni pa ljubljanska občina in več zasebnikov. V nekaterih primerih je povzročitelj nelegalno odloženih odpadkov neznan (mnogi obrtniki so v jame na črnuških vrtičkih desetletja nekaznovano odmetavali razne odpadke), spet v drugih pa znan, a je šel v stečaj. Čeprav gre pri Jarškem produ za glavni vir pitne vode za Ljubljano in so že pred leti izračunali, da bi bilo treba za sanacijo divjih odlagališč zagotoviti 12 milijonov evrov, pa se je vse do danes niso lotili.

Na ministrstvu za okolje in prostor se zavedajo, da 70-odstotnega recikliranja gradbenih odpadkov do leta 2020 ne bodo dosegli.

Je pa zato Irena Koželj iz okoljskega ministrstva dala vedeti, da bi lahko veliko težav z gradbenimi odpadki rešili že s tem, da gradbenih agregatov in zemeljskih izkopov ne bi več obravnavali kot gradbenih odpadkov, temveč bi jih razvrstili po vzoru Avstrijcev. Tam poznajo odlagališča za zemeljske izkope, za inertne odpadke, za nenevarne odpadke in nevarne odpadke.




Deli s prijatelji