NEVERJETNA ZGODBA

Ranjen je ledeno noč prebil v objemu psičke

Objavljeno 20. september 2020 07.13 | Posodobljeno 20. september 2020 07.13 | Piše: Tina Horvat

Devet mesecev po nesreči je Rok Pucelj za Novice spregovoril o skorajšnji tragediji. Njegova Šaka je s cviljenjem opozorila gorske reševalce na nezavestnega lastnika.

Našli so ga naslednji dan. FOTO: GRS Škofja Loka
Kdor se pripelje po prelepi Poljanski dolini do občine Gorenja vas, ga pozdravi tabla s sloganom – Raj pod Blegošem. A letos pozimi, ko je Slovenijo zajel polarni mraz, je le malo manjkalo, pa bi se ta raj za Roka Puclja s Hotavelj spremenil v ledeni pekel, v katerem bi ostal za vedno.

image
Rok Pucelj in psička Šaka devet mesecev po njegovem čudežnem preživetju FOTO: Tina Horvat
V torek, 14. januarja letos, jo je, kot že mnogokrat dotlej, mahnil na Blegoš, ki je tako rekoč njegova hišna gora. Na vrhu se je še slikal in fotografijo poslal svojim domačim, nato pa je za njim izginila vsaka sled. Po 20 urah iskanja so ga vendarle našli. Ledeno mrzlo noč je po zdrsu preživel tudi po zaslugi psičke Šake, ki se je ves čas stiskala k njemu in s cviljenjem opozorila gorske reševalce, da sta z gospodarjem v bližini.

Načelnik društva Gorske reševalne službe (GRS) Škofja Loka Pavel Podobnik je po uspešni akciji dejal, da je pravi čudež, da je preživel tako hladno noč na prostem.

27 stopinj telesne temperature

Danes 39-letnega očeta dveh deklet smo obiskali devet mesecev po nesreči. Pričaka nas pri hiši, od koder se odpira prav lep pogled na Blegoš, v delovni obleki pravkar žaga drva in prav nobenih sledi več ni o poškodbah. Njegovo zdravstveno stanje je bilo namreč zelo resno, bil je ozebel, pri zdrsu s poti pa polomljen in potolčen. V bolnišnici so mu začele odpovedovati ledvice, in kot so mu povedali zdravniki, je bil na meji preživetja. Ko so ga našli, so mu izmerili samo 27 stopinj telesne temperature!

image
Za hitro iskalno akcijo je še posebno zaslužen Rokov brat Klemen (desno). FOTO: Tina Horvat

»Od tistega dne se spomnim samo, ko sem bil še na vrhu, potem pa nekakšnega nenavadnega občutka padanja, kot da bi bil v vrtincu. In tega, kako sem se v temi zbudil in se neuspešno zaganjal v strmino. Po vseh štirih sem rinil nazaj v breg, pa me je vedno odneslo nazaj. Hotel sem se rešiti, saj sem imel naslednji dan službo in me je skrbelo, da je ne bi zamudil. Potem pa je nastopila čista tema, prebudil sem se šele v bolnišnici. Eden od gorskih reševalcev, ki je bil v ekipi, ki me je našla, mi je povedal, da sem ležal kot mrtev, ko so prišli do mene, pa sem skočil v zrak in se jih začel otepati. A nihče pravzaprav ne ve, kaj se mi je zgodilo, tudi jaz ne,« z nami podoživlja tiste trenutke.

»Seveda so za mojo rešitev najbolj zaslužni moji domači, predvsem brat Klemen, ki je takoj poklical policijo in gorske reševalce. Vsi so se bliskovito odzvali in me zelo intenzivno iskali. A verjetno je k mojemu preživetju pripomoglo tudi malo taborniškega znanja, saj sem se pred mrazom zaščitil tako, da sem počepnil v listje, poleg tega pa sem tudi precej dobro utrjen, saj veliko delam na terenu in zunaj, v vsakem vremenu. Če bi bil vsak dan osem ur v pisarni, zagotovo ne bi preživel tiste hladne noči na prostem,« pripoveduje.

image
Blegoš je njegova hišna gora. FOTO: Tina Horvat

Srčna psička Šaka


Pri tem ne pozabi omeniti tudi posebnih zaslug njegove psičke Šake, trinajstletne mešanke med nemškim ovčarjem in haskijem. »Šaka, pravzaprav Shaka, je zelo srčen pes. Vedno je z mano in tudi takrat se ni premaknila od mene. Ko je slišala, da nekdo prihaja, je začela cviliti. Če je ne bi bilo, bi šli zagotovo mimo mene,« pripoveduje in hvaležno poboža svojo rešiteljico.

»To je bila velika življenjska preizkušnja zame, a ne razmišljam veliko o tem, kaj vse bi se mi lahko še zgodilo. Mogoče bi me prej našli, če bi bil po padcu pri miru in ne bi odtaval stran. A mogoče bi v tem primeru, če bi tam obležal in ne bi iskal poti navzdol, zmrznil,« razmišlja o dogodkih izpred devetih mesecev.

image
Iskalna akcija je potekala v gosti megli in močnem vetru. FOTO: Grs Škofja Loka

Opomogel si je po mesecu dni bolnišnice in nato še treh mesecih bolniške. Po hudih ozeblinah na srečo ni bilo drugih posledic, kot da se mu je olupila počrnela koža, zaradi česar je bil nekaj časa precej neroden in nebogljen: »Nobene moči nisem imel v dlaneh in prstih, niti vezalk si nisem mogel zavezati. Pa palec, ki je bil precej poškodovan, je še zdaj mrzel, tudi kadar je toplo. A če je samo to ...« se smeje in še pove, da je takoj, ko je lahko, začel hoditi v službo in se lotevati hišnih opravkov. »Zaradi epidemije koronavirusa sem bil samo na nekaj fizioterapijah, potem pa sem si jo organiziral kar sam. Najprej sem pograbil okoli hiše in sem bil po eni uri utrujen, kot da bi opravil dvojni šiht. A vsi ti opravki so mi pomagali, da sem si okrepil mišice in da sem lahko spet začel normalno živeti.«

Rokova zahvala

Pridruži se nam tudi brat Klemen, ki je ob iskalni akciji neutrudno pomagal gorskim reševalcem in policiji pri iskanju. »Hvala vsem, ki smo v težkih razmerah hiteli na pomoč in skupaj lovili vsako sekundo Rokovega življenja. Skupaj nam je uspelo,« je zapisal na spletu po tem, ko se je vse srečno končalo.

Ob našem obisku pa nam je povedal, kako hudo mu je bilo tisti torek ponoči, ko so se reševalci odločili, da zaradi teme in slabih vremenskih razmer za nekaj časa prekinejo iskanje. »Sicer pa je bil odziv vseh, ki so prišli pomagat, prav neverjeten. Ne le gorski reševalci in policija, prišli so tudi gasilci, župan in prijatelji ter sovaščani. To je dober občutek, da v nesreči ne ostaneš sam,« je povedal.

image
Z vrha je domačim poslal fotografijo, nato je izginil. FOTO: osebni arhiv

Tudi Rok je nadvse hvaležen vsem, ki so pomagali pri iskanju: »Iz srca hvala vsem, gorskim reševalcem, policiji, gasilcem in moji družini, predvsem bratu Klemnu, ki ni obupal. Mislim, da je bilo njemu in mojim domačim huje kot meni. Veliko ljudi mi je povedalo, da so mislili name in celo molili zame. Vsem sem hvaležen, to je bila zame velika opora, tako fizično kot duhovno. Hvaležen sem tudi vsem, ki so me med okrevanjem v bolnišnici spodbujali, me poklicali po telefonu ali poslali sporočilo, predvsem hvala tudi vsem mojim dragim domačim, ki so pripomogli, da je med zdravljenjem vse potekalo, kot je.«
Pisatelj Golob okreva

Izvedeli smo, da je zdravstveno stanje alpinista in pisatelja Tadeja Goloba, ki se je prejšnji petek zelo težko poškodoval pri padcu v Loški steni, še naprej resno. Že od prihoda v Univerzitetni klinični center Ljubljana je v umetni komi, iz katere ga bodo te dni vendarle začeli prebujati. A kot smo že v sredo zapisali, naj bi bil zunaj smrtne nevarnosti, po vsej verjetnosti pa bo tudi brez trajnih posledic. Zdravniki naj bi najprej celo razmišljali o operaciji poškodovanih vratnih vretenc, nato pa ta ni bila potrebna.




Deli s prijatelji