Rajko vztrajno zbira, policisti mu pa plenijo

ČUDNO SELO – Legenda pravi, da se je oni dan nekaj osmanskih roparjev, to je bilo še za časa turških vpadov, ne da bi jih kdo povabil, brezskrbno razgledovalo po kraju z le tremi hišami. »Kako je to čudno selo?« so se na ves glas čudili. Tedaj pa je nad njih planila neka ženska in jih z motiko hladnokrvno pokončala. Izvedeli smo, da tej belokranjski vasici, nedaleč od Črnomlja, vse odtlej pravijo kar Čudno selo. Ti, res je nekam čudno, smo premišljevali, ko smo stali tam pred rojstno hišo matere znamenitega hrvaškega nogometaša Zvonimirja Bobana. Zdaj je to nekakšna drvarnica, v kateri je moč najti marsikaj zanimivega, tam so gmote starega (ne)restavriranega pohištva, tam se vam pod nogami kaj lahko pojavi celo kakšna granata iz prve ali druge svetovne vojne. Govorimo o drvarnici, še raje lopi 55-letnega Rajka Miketiča, tudi resničnega naslednika tiste mitološke prednice, o kateri govori ustno izročilo. Rajko, mesar po poklicu, je neustrašen, še kako bojevit, sila načelen, za resnico se je pripravljen vselej spopasti. Krivice ne trpi! Če se mu postavite po robu, bodo prej ali slej pele pesti. »Pri nas se ne menimo kaj dosti!« je gromko priznal.

Špeckahle

Tako je bilo tudi pred dnevi. V bližnji gostilni je nekdo ljubosumno cepetal in nergal, ker ga niso vzeli s seboj na jago. Da, tudi lovec je Rajko, ki nergaču seveda ni ostal dolžan. Fešta, kot smo izvedeli, je na lepem postala zatohla. Nekako jo je bilo treba presekati. Ljubosumni nergač pa je slednjič potegnil za tisto prestavo, za katero ne bi smel, in potuhnjeno zatožil Rajka možem v modrem. Da, dobro se poznajo in pet minut po polnoči so že svetili tam po njegovem dvorišču. »Poln k... jih imam!« je besno siknil. Predobro namreč vedo za Rajkovo strast, za njegovo zbirateljsko žilico in za njegovo bogato kolekcijo, kolekcijo starinskega orožja, že kmalu boste videli, da se je Rajku, kot pravi, izpolnila otroška želja. Tisti, ki se mu znajo postaviti po robu, vedo, kje je Rajkova šibka točka, kaj je treba storiti, da ga bo bolelo. S poniglavo reakcijo potem prikličejo angele varuhe, ti pa mu zaradi tega ali onega razloga z veseljem zaplenijo kak kos orožja. »Vzeli so mi že v p. m. dosti!« je sočno zaklel. Zadnjič so mu, denimo, zasegli onesposobljeno kalašnikovko, zdaj so se vtaknili v »minometno mino brez vžigalnika, najverjetneje iz druge svetovne vojne,« kot so nam sporočili novomeški policisti. Veste, našli so jo prav v tisti lopi, nekoč rojstni hiši Bobanove matere Bože, kjer smo nekaj dni zatem tudi mi z vso radovednostjo tičali in nestrpno pričakovali Rajka, ki se je za hip izgubil v temačnosti tistega prostora. No, že kmalu se je spet pojavil in meni nič, tebi nič prinesel dve topovski granati. Občudovanja vredno, smo premišljevali, kako lahkotno in suvereno ju je nosil, v njegovih močnih dlaneh sta delovali kot dve svinjski polovički. »Če bi bili nevarni, se ju še dotaknil ne bi,« nas je v hipu pomiril. Zaradi prav takšnega predmeta je nastal ta kraval, se še danes ne more povsem sprijazniti.

»Če ti je všeč granata, jo vzemi,« je tedaj mirno dejal policistu, ta pa jo je, kot rečeno, gladko zasegel. In to strastnega zbiratelja Rajka, ki premore več kot 120 kosov dragocenega orožja, še posebno boli.

»Težavno je, ker organi ne razumejo in obsojajo za prazen nič!«

Toda nekdo mora vendarle sporočiti oziroma zatožiti policistom, smo premišljevali.

»Zagotovo!« je odvrnil.

Gore orožja

V vsakem kosu, smo izvedeli, potem ko je le odklenil dobro varovano sobico v prvem nadstropju, v njej pa se je zasvetil celoten Rajkov arzenal, in ta res ni majhen, je namreč skrita bogata zgodovina, zgodovina vojaških spopadov te in one vojne, v vsakem kosu je skrita tudi Rajkova osebna zgodovina. Že kot otrok se je, doma med belokranjskimi zaprašenimi, a bogatimi podstrešji, prepolnimi orožarskih dragocenosti, zapisal tej zbirateljski zvrsti, ki je, tega se še kako zaveda, že zdavnaj prerasla v odvisnost. »Že kot otrok sem imel vedno pri sebi italijansko orožje in opremo!« je ponosno priznal. »Uf, pri nas so bile vedno gore orožja, zapuščina partizanov!« Odkar je postalo to početje dovoljeno, zbira tudi uradno, se je nasmehnil. V črnomaljski občini je priljubljeni mesar predihal sleherni kozolec, ni, da ni. Ko se je kaj rušilo, je bil vselej zraven. V zahvalo so mu večkrat izročali kakšne zanimive in intrigantne kose, rad obiskuje sejme, kaj kupi in zamenja. Že v kratkem bo spodnjo garažo preoblikoval v muzej dragocenega orožja. In kaj bo tam videti?

Med ljubicami

Ko je v tistem začel iz omar vleči orožje, se je v robustnem mesarju od nekod pojavila precej mehkejša plat. Videlo se je, z orožjem je ravnal tako pozorno kot s kakšno ljubico, sprva je pazljivo prislonil italijanko, prvo trofejo, zatem dansko puško, tako redko delikateso, zraven ruske strojnice še iz prve svetovne vojne je priložil še šopek sabelj. Potem je zarožljala še italijanska breda, »čakaj, ti jo bom razstavil,« je dejal, in jo je. Brez zbrojevk Rajkova kolekcija seveda ne bi bila popolna. Za tisto iglo ni natančno vedel, ali je turška, albanska ali črnogorska. Pohvali se lahko tudi z izjemno redkim nemškim bodežem. Tale sablja je madžarska, ta železničarska, še iz časov Avstro-Ogrske, ta francoska, ta pa izjemno redka konjeniška, »iz časov Kraljevine Jugoslavije,« je poznavalsko pripomnil. Ima jugoslovanski mitraljez, ima ameriški nož bowie pa topovski luger in še šmajser. »Še šaržer ti vstavim, da bo bolje videti!« Kaj pa puško, ki jo je nosil Al Capone? Seveda jo ima!

Puška ali medved?

Rajko, nam je v tistem šinilo, kaj nimate nobene želje, da bi ves ta arzenal nekje preizkusili? Ujel se je v daljšem premisleku, potem pa udaril: »Imam, samo ne smem!« To slo lahko poteši kvečjemu z lovsko puško, Rajko je strastni lovec. Nad njim je viselo rogovje kanadskega losa, malce naprej antilopina glava. Ob vprašanju, za kaj bi se odločil, za lovsko ali zbirateljsko trofejo, za medveda ali puško iz prve svetovne vojne, je bil v precejšnjem precepu. »Uf, medveda še nisem snel, čeprav bi se najbrž odločil kar za puško...«

Največja želja?

Tu ni pardona – flak oziroma protiletalski top iz druge svetovne vojne!

In kaj smo ugotovili?

Da je Rajko Miketič živi primer nekoga, ki je, ne glede na prenekatere ovire, v sebi ohranil še dovolj otroka in mu uresničil otroške sanje.