BLED – Najpozneje jeseni prihodnjega leta naj bi na Bledu svojemu častnemu občanu, srbsko-ameriškemu znanstveniku Mihajlu Pupinu, postavili morda prav tak spomenik, kakršen že stoji pred univerzo Columbia v New Yorku. Prvi korak so pobudniki storili pretekli teden, ko so svojo zamisel predstavili blejskemu županu Janezu Fajfarju.
Veliki znanstvenik Mihajlo Pupin se je v ZDA, kjer je živel in deloval skoraj vse življenje, ukvarjal predvsem s telefonskimi povezavami na velike razdalje, med njegovimi 34 patenti pa sta mu svetovno slavo prinesli predvsem po njem imenovani pupinovi tuljavi, ki sta namenjeni zmanjšanju izgub jakosti pri prenosu telefonskih pogovorov. Do konca dni zavedni Srb in Slovan ter prijatelj Slovencev je leta 1934 v avtobiografiji Od pastirja do izumitelja napisal tudi tale stavek: »Če v Parizu ne bi bilo Ribarža in drugih slovenskih delegatov, ne bi niti Slovenci nikoli izvedeli, da sem jim jaz zadnji trenutek pridobil Bled in blejski trikotnik s Triglavom, in danes ne bi bil častni občan Bleda.«
Pupin je zbral podatke o zgodovinskih in etničnih značilnostih mejnih območij
Uglednega znanstvenika so leta 1912 imenovali za častnega konzula Srbije v ZDA, to dolžnost pa je opravljal do leta 1920. Tačas je storil marsikaj za vzpostavljanje meddržavnih in drugačnih stikov med Srbijo in pozneje Jugoslavijo ter Ameriko. Posebno velik je njegov prispevek pri ustvarjanju Jugoslavije kot skupne države južnih Slovanov in pri določitvi njenih meja, od katerih nekatere še zdaj veljajo v njenih današnjih naslednicah. Po koncu prve svetovne vojne je bil leta 1919 med mirovnimi pogajanji na povabilo komaj nekaj mesecev stare Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev dva meseca v Parizu, kjer je v ključnem trenutku izkoristil osebno poznanstvo s takratnim 28. predsednikom ZDA Thomasom Woodrowom Wilsonom, sošolcem z univerze. Ko je namreč šlo za meje mlade države, je Pupin zbral podatke o zgodovinskih in etničnih značilnostih mejnih območij Dalmacije, Istre, Slovenije, Banata, Medžimurja in Prekmurja, Baranje in Makedonije in 19. aprila 1919 ameriškemu predsedniku poslal osebni memorandum. Komaj tri dni po prejemu tega pisma je dal Wilson izjavo, da ZDA ne priznajo Londonskega pakta, s katerim so zavezniki leta 1915 Italiji obljubili, da dobi po koncu vojne Trentino, Južno Tirolsko do Brennerja, Goriško, Gradiško, Trst, Kanalsko dolino, jugozahodni del Kranjske, Istro, Cres, Lošinj in še več drugih otokov do Mljeta.
Zavezniki so seveda upoštevali mnenje velikega brata z druge strani Atlantika in so italijansko-jugoslovansko mejo potegnili tako, da so ostali Bohinj, Bled, velik del Julijskih Alp s Triglavom in Dolino Triglavskih jezer ter Zgornjesavska dolina, tudi Kranjska Gora, Dovje, Gorje in Ribno pa tudi Bohinjska Srednja vas in Bohinjska Bistrica v Sloveniji. Ko je član delegacije SHS dr. Dušan Ribarž izvedel za to odločitev, se je menda zjokal od veselja. Da bi se vsaj malo oddolžil domoljubu Pupinu, ga je dve leti pozneje predlagal za častnega občana Bleda. V zapisniku 10. občinske seje dne 20. septembra 1921 na Bledu piše, da so na njej imenovali za častnega občana blejske občine univerzitetnega profesorja M. I. Pupina, »ki ima največje zasluge, da sta Bled in Bohinj ostala v svoji državi«.
Častni občan
Vrsto let je bila na Bledu edini materialni spomin na Pupina tako imenovana Pupinova hiša v Zaki, ki jo je postavil hrvaški zakonski par, na leseni tabli pri vhodu pa je namesto lastnikovih imen pisalo Pupinova hiša. Zob časa jo je strl, na njenem kraju je dunajski zakonski par postavil zidano hišo, na kateri ni Pupinovega imena.
V Blejskem zborniku ob 1000-letnici Bleda leta 2004 je Božo Benedik med častnimi občani tega kraja navedel tudi dr. Mihajla Pupina, »ki so mu zaradi zaslug za Bled in jeseniški trikotnik pri pogajanjih o mirovni pogodbi med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev nameravali v Zaki postaviti spominsko ploščo, vendar je pobuda zamrla. Ostalo je le pri hišici Pupin v Mali Zaki.«
Leta 2008 je hotel takratni predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar po desetletjih spet obuditi spomin na patriota. Takratnima predsednikoma slovenske države in vlade je poslal pismo s pobudo, da bi temu srbsko-ameriškemu znanstveniku in blejskemu častnemu občanu postavili nekje na Gorenjskem, morda na Bledu, spominsko znamenje. »Ob koncu letošnjih praznovanj 230 obletnice prvega vzpona na Triglav smo planinci večkrat pomislili, v kateri državi bi bil zdaj vrh te gore, če se za spremembo po prvi svetovni vojni že skoraj določene državne meje med Italijo in Jugoslavijo ne bi pri ameriškem predsedniku zavzel svetovljan Mihajlo Pupin,« je napisal Ekar. »Poleg Jakoba Aljaža je prav Pupin najbolj zaslužen za to, da je Triglav ostal slovenski.« Na to pismo ni dobil nikakršnega odgovora.
Morda se bomo Slovenci do konca prihodnjega leta ob 160 obletnici Pupinovega rojstva s spomenikom le spomnili moža, ki mu gre zahvala za to, da je velik del Julijskih Alp in dolin pod njimi slovenski.
Ko bodo naslednje dni vlekli novo mejo, bi Slovenci vsekakor potrebovali tudi novega – Pupina.
Kdo je bil Pupin?
Mihajlo Idvorski Pupin (rojen 4. oktobra 1854 v Idvoru v srbskem Banatu, umrl 12. marca 1935 v New Yorku) je pri 15 letih zapustil gimnazijo v Pančevu, kjer ga je slovenski profesor Kos navdušil za naravoslovje. Iz Prage je šel v Ameriko, kjer se je med študijem preživljal z delom na farmah in v tovarnah, v New Yorku pa mu je denarno priskočil na pomoč slovenski krošnjar Lukanič, česar ni Pupin nikoli pozabil. Nadarjenega študenta je univerza Columbia v New Yorku poslala na študij fizike v Cambridge in Berlin, kjer je leta 1891 doktoriral. Po vrnitvi na univerzo Columbia je bil tam leta 1904 promoviran za doktorja znanosti in je do upokojitve leta 1930 na njej poučeval elektromehaniko. Bil je član Francoske akademije znanosti, Srbske kraljevske akademije, predsednik Newyorške akademije znanosti in častni doktor 18 univerz. V ZDA, Kraljevini Jugoslaviji, Češkoslovaški in Franciji je dobil vrsto visokih odlikovanj, po njem pa se imenuje manjši krater na Luni.
