Psihologinji na gimnaziji Tina in Katja: Izrazito je porasla anksioznost, ne depresivnost

V zadnjih letih so se šolski psihologi znašli pod vse večjim pritiskom. Ne zato, ker bi se stanje duševnega zdravja mladostnikov dramatično poslabšalo, temveč ker so se mladi naučili prepoznati svoje stiske in se jih ne sramujejo več – vsaj ne tako kot nekoč.

Pomoč pogosteje iščejo prostovoljno, tudi zaradi večje ozaveščenosti in razširjenosti pogovorov o duševnem zdravju na družbenih omrežjih. K temu pa seveda prispeva tudi vpliv same digitalne kulture, ki hkrati spodbuja samodiagnoze in ustvarja dodatne pritiske – od primerjanja s popolnimi življenji na TikToku do občutka stalne dosegljivosti in strahu pred neuspehom.

O porastu težav, vrstah stisk, izzivih pri pomoči in vlogi šolskih svetovalnih služb smo vprašali psihologinjo Tino Pušnik z Gimnazije in ekonomske šole Trbovlje ter Katjo Kokol z II. gimnazije Maribor.

Zaznavate porast števila mladoletnikov, ki poiščejo pomoč šolskega psihologa in čemu pripisujete za porast?

Skozi daljše časovno obdobje se je število dijakov, ki se iz različnih razlogov obračajo na šolsko svetovalno službo, zelo povečalo – še zlasti delež obravnav glede na skupno število vpisanih. Tega ne moremo enostavno pripisati dejstvu, da se je duševno zdravje mladih izrazito poslabšalo, ampak gre tudi za destigmatizacijo psihičnih stisk in iskanje strokovne pomoči.

Svetovni splet – poleg številnih negativnih vplivov, kot so nerealni vzori in njihov vpliv na samopodobo, širjenje lažnih novic in nestrpnosti, pretirana raba in zasvojenost, težave s koncentracijo itd. – povečuje informiranost mladih o različnih stiskah, motnjah, oblikah pomoči.

Zato mladi težave pri sebi prej prepoznajo in začnejo razmišljati o pomoči. Včasih pa dijaki prehodne stiske in običajna čustvena stanja (npr. zaskrbljenost, žalost) tudi napačno »samodiagnosticirajo« kot anksiozno oz. depresivno motnjo.

V katerih starostnih se stiska najbolj kaže?

Glede na to, da imamo v srednji šoli relativno homogeno starostno skupino, težko rečem, pri kateri starosti najbolj iščejo pomoč. Morda je nekoliko več stisk v 1. letnikih, ko se dijaki prilagajajo na novo okolje in zahteve učiteljev, vendar gre tukaj običajno za stiske prehodne narave.

Katere so trenutno najpogostejše težave, s katerimi se otroci in mladostniki obračajo na vas? So to anksioznost, depresija, samopoškodovalno vedenje, motnje hranjenja, motnje pozornosti ipd.?

Ugotavljamo, da nekateri iz osnovne šole prihajajo s percepcijo Šolske svetovalne službe (ŠSS) kot organa, ki obravnava (predvsem) vedenjsko problematične dijake, zato jim je treba pojasniti, kakšno vlogo ima ta služba v srednji šoli.

Dijakinje se pogosteje obračajo na ŠSS, vendar tudi dijaki to vidijo kot sprejemljivo rešitev. Razlikujejo se po vprašanjih oziroma vstopnih problemih: dekleta - poleg učnega neuspeha in vprašanj glede študija, poklica - pogosteje izpostavijo čustvene stiske, pri fantih gre večkrat za učni neuspeh in karierno svetovanje (od prešolanja do vpisa na v terciarno izobraževanje).

Anksioznost je pogosta težava, še posebno pri dekletih. Med epidemijo oziroma neposredno po njej smo pričakovali porast depresivnosti, vendar pa se je izkazalo, da je izrazito porasla anksioznost.

Čemu pripisujete to dejstvo?

Med epidemijo so se dijaki navadili na udobje svojega doma, ni se jim bilo treba soočati z vsakodnevnimi manjšimi frustracijami, zato je bilo ob povratku v šolo zanje vse izvor tesnobe – od pravočasnega vstajanja, urejanja, prevoza v šolo do izpostavljanja pred sošolci pri ocenjevanju.

Pri dijakih, kjer se motnje hranjenja razvijejo v času srednješolskega izobraževanja, pa lahko šola predstavlja pomembno vlogo, preko obveščanja staršev o zaznanih spremembah pri dijaku, spodbudi in pomoči pri iskanju strokovne pomoči zunaj šole ter podpori, ki jo nato tekom zdravljenja nudi – tako psihološki kot tudi organizacijski.

Na vas se obračajo le tisti dijaki, ki še niso bili obravnavani v osnovni šoli. Kakšne stiske opažate?

Kadar so dijaki obravnavani pri pedopsihiatru ali kliničnem psihologu že iz obdobja osnovnošolskega izobraževanja, se ne obračajo dodatno še na ŠSS.

V srednji šoli so diagnosticirani primeri motenj pozornosti oziroma ADHD redkejši kot v OŠ oziroma niso tako opazni. Vendar pa veliko učiteljev poroča, da je trajanje pozornosti dijakov kratko (krajše kot v preteklosti), k temu pomembno prispeva uporaba mobilnih telefonov.

V srednji šoli telefoni niso omejeni v tolikšni meri kot v OŠ, opozarjanje dijakov in omejevanje nedovoljene rabe med poukom učiteljem predstavlja lahko velik izziv. Zato smo v tem šolskem letu izvajali več dejavnosti (tematske razredne ure, priporočila razrednikom), usmerjenih na celotno populacijo, pri posameznikih pa je bilo zaradi zasvojenosti potrebno vzpostaviti stik z Logoutom in jih vključiti v obravnavo.

Ali ob koncu šolskega leta zaznavate več stisk oziroma klicev na pomoč dijakov in njihovih staršev?

Ob koncu šolskega leta se število svetovalnih razgovorov na temo učnega neuspeha, popravljanja ocen, dilem glede ponavljanja ali prepisa precej poveča. Na ŠSS se obračajo dijaki, starši in učitelji – pa tudi vodstvo šole.

Dijaki obdobje od prvomajskih počitnic do začetka ali sredine junija doživljajo kot zelo stresno, čeprav si šole prizadevamo za razporeditev ocenjevanj, npr. načrtujemo največ dve pisni ocenjevanji tedensko, čeprav Pravilnik o ocenjevanju znanja dovoljuje tri redna pisna ocenjevanja na teden.

Ta stres je najbolj izrazit pri dijakih, ki svojih obveznosti tekom leta niso redno ali uspešno opravljali in se zdaj znajdejo v cunamiju obveznosti in datumov.

Kako se mladoletniki najpogosteje soočajo s šolskim pritiskom? So primeri, ko učenci zaradi slabih ocen ali negativne povratne informacije lahko razvijejo resne stiske?

Pri nekaterih učno neuspešnih dijakih se pojavlja veliko izostajanja – bodisi kot psihosomatski odziv ali kot način, da se doma učijo za odločilna ocenjevanja, pri čemer starši to opravičijo z razlogom zdravstvenih težav. Tovrstne prakse se žal v zadnjih letih precej razširjajo in jih starši jemljejo kot sprejemljiv način za pridobitev boljših ocen otroka, dolgoročno pa pogosto poglabljajo stiske dijaka.

Pri posameznikih pride do hujših stisk, ki jih rešujemo v sodelovanju z zdravstvenim sistemom.

Kakšne so v tem primeru rešitve?

Po naših izkušnjah je prehod na manj zahteven izobraževalni program (iz gimnazije na srednje strokovno izobraževanje oziroma iz srednjega strokovnega na srednje poklicno izobraževanje) za marsikaterega dijaka najboljša rešitev.

Spremljanje teh dijakov nam iz leta v leto kaže, da so ti preusmerjeni dijaki v novem programu med najbolj uspešnimi v razredu, nudijo učno pomoč sošolcem, so bistveno bolje razpoloženi tako doma kot v šoli – o čemer nam večkrat poročajo tudi starši. Šolska samopodoba se jim izboljša, prav tako učna motivacija.

Kako pomembno vlogo ima šolski psiholog pri zgodnjem prepoznavanju težav?

Zgodnje prepoznavanje težav je zelo pomembno, saj se pri poglobitvi stisk in sekundarno nacepljenih težavah podaljša čas obravnave, večja je verjetnost za potrebo po vključitvi dodatnih (zunanjih) strokovnjakov in manjša možnost za uspešen izid.

Kako učinkovito lahko v sedanjem sistemu pomagate mladostnikom, ki potrebujejo nujno psihološko pomoč? Kje so po vašem mnenju ključne sistemske vrzeli? Je kadra dovolj? 

Bistvene vrzeli v sedanjem sistemu pa opažamo prav v primerih napotitev dijakov v zunanje ustanove, kjer je čakanje na pomoč še zmeraj pogosto dolgotrajno, obravnave mladostnikov pa preredke. Veliko rezerv je tudi še v možnosti sodelovanja med šolo in zunanjimi institucijami, kjer se še zmeraj občasno dogaja, da šola ni enakovreden partner v reševanju mladostnikovih težav, temveč je dojeta le kot sprejemnik informacij, opravičil, poročil iz zdravstvenega sistema.

Vse to, npr. avtomatska »bianco« opravičila za odsotnosti dijakov od pouka namesto skupnega truda, da bi dijak pouku prisostvoval.

Obremenjenost svetovalnih delavcev je velika, opažamo, da ni več obdobij večje in manjše obremenjenosti, ampak gre za stalen pritisk na ŠSS, opravimo precej več ur dela, kot ga nalagajo normativi. Zelo smo veseli sprememb normativov, ki so se uvedle v zadnjem obdobju.

Zagotovo pa bi bil dodaten kader v ŠSS nadvse dobrodošel. Še zlasti, če se želimo bolj usmeriti v preventivne dejavnosti, za katere nam ob odzivanju na aktualne stiske in dileme, s katerimi se na nas obračajo dijaki, starši, sodelavci in vodstvo, pogosto zmanjkuje časa.

Kakšna je čakalna doba?

ŠSS je dijakom vedno na razpolago, če gre za stisko. Za razliko od zdravstvenega sistema v šoli nimamo čakalnih vrst oziroma gre le za kakšno uro zamika pri odzivu. Prvi razgovor praviloma opravimo čim prej, nato pa se dogovorimo o nadaljnjih korakih glede na to, kakšno pomoč dijak potrebuje. Presodimo, ali je treba vključiti starše, razrednika, učitelje, morda obvestiti vodstvo šole, napotiti dijaka na zunanje institucije (npr. CDZOM, CSD) ali ga le informirati.

Se starši dovolj pogosto vključujejo v obravnavo otrokovih težav? Kaj si želite, da bi vedeli ali razumeli starši otrok z duševnimi stiskami?

Starši se v obravnavo včasih vključijo sami kot iskalci pomoči, včasih jih na predlog učitelja vključimo mi ali pa se tako odločimo po začeti obravnavi z dijakom. Za uspešno obravnavo je izredno pomembno, da smo šola in starši usklajeni v ciljih in pričakovanjih, da vzpostavimo zaupanje in sodelovalni odnos.

Kadar starši v šoli in strokovnih delavcih vidijo nasprotnika, je delo bistveno težje. Želimo si, da bi starši sprejemali mladostnika v njegovih lastnostih, dosežkih in omejitvah, hkrati pa postavljali smiselne zahteve, pričakovanja.

Ko ugotovimo, da je izobraževalni program prezahteven in da je smiselna preusmeritev, mladostniku podpora staršev pri tej odločitvi veliko pomeni – omogoči mu olajšanje, razbremenitev in to brez občutka krivde in strahu, da je starše razočaral.

Na drugi strani pa morajo starši razumeti, da je odgovornost za učne dosežke porazdeljena med učitelje in dijaka: še tako prizadeven in angažiran učitelj ne more pripeljati dijaka do uspeha, če ta ni pripravljen učiti se. Prelaganje celotne krivde za otrokov neuspeh na ramena učitelja je ena od povsem napačnih potez staršev.

Opažate razliko o duševnih stiskah med mladimi, ki prihajajo iz manjših krajev v primerjavi z večjimi mesti?

Razlik v stiskah dijakov glede na velikost kraja bivanja ne zaznavamo.

Preberite tudi: Psihologinja Katja o stiskah v šolskih klopeh: ob koncu šolskega leta se stres stopnjuje