Prvo oglanco je prižgal pri desetih letih

»Prvo oglanco sva postavila in prižgala skupaj s prijateljem Marjanom, ko sva bila stara 10 let. Velika je bila pet metrov, se pravi, da sva vanjo naložila pet prostorninskih metrov drv. Žal je prijatelj že pokojni,« začne svojo zgodbo oglarja 67-letni upokojeni gozdar Martin Juršič iz Grobelj pri Kostanjevici na Krki.

Nato je občasno pomagal očetu in bratu. »Postavili smo jih še več, potem ko sem se izučil za gozdarja in šel v službo, pa sem na kopo za 20 let kar nekako pozabil.«

Nekega dne leta 1980 sta s sodelavcem Jožetom v naravni jami v gozdu opazila precejšnjo količino drv. »Bilo je daleč od ceste, zato sem namignil, da bi bilo najbolje iz drv skuhati oglje.« Zložila sta 50 metrov veliko oglanco, ki je lokalni izraz za oglarsko kopo. Oglje v jami se je lepo kuhalo in pridobila sta ga kar veliko.

»Potem spet dolga leta nič, dokler niso šli otroci v srednjo šolo in sem jim želel pokazati, kako se naredi oglanca.«
Skupaj so sestavili pet metrov veliko. »Nato pa me je zagrabilo. Veste, oglanca je strast. Ko jo sestavljaš na roke, ni stroja za to. Zatem prižiganje, kuhanje, varovanje, vsak dan moraš biti pri njej, da ogenj ne uide. To je strast,« poudari Martin.
»Tam do deset ali dvajset metrov velike oglance spadajo med manjše, petdesetmetrske so srednje, največje pa so sto- in večmetrske. Največja, kar sem jih kdaj postavil, je bila velika 175 metrov prostorninskih drv.« Drva so vozili s traktorjem, kopo je postavljala desetina delavcev, prijateljev in znancev. Najlepše jo je postaviti sredi gozda in v tišini in miru kuhati oglje, doda izkušeni oglar.

»Najprej očistimo tla, postavimo stržen, ki deluje kot nekakšen dimnik, jašek sredi oglance. Nato okoli stržena začnemo zlagati les, kak meter do meter in pol dolga drva. Ko je prvi sklad zložen, nanj začnemo zlagati drugega.« Nato se kopa lepo zaokroži z lesom in prekrije s smrekovimi vejami, travo in listjem, kar pride pod roke, nato se nasuje plast zemlje. Da zemlja ne bi spolzela, so jo obložili z obstavljači. Tako je bila kopa pripravljena za prižig. »Skozi stržen na vrhu smo vsuli na dno ogenj, žerjavico, da je lepo počasi zagorela. Kuhanje oglja se je začelo v glavi kope.« A oglanca se ni smela vžgati. »Če je ogenj ušel, je bilo konec, drva so zgorela.« Znotraj oglance temperatura naraste na 240 do 280 °C.
Kako Martin ve, ali se oglje dobro kuha?

»Po obodu navzdol imamo dimnice, nekakšne ventilacijske odprtine. Ko se iz nje vije siv dim, se oglje kuha. Ko se pojavi modri dim, to pomeni, da je kuhano, in odpreti moramo dimnico 30 do 40 centimetrov niže.« Oglje se kuha od zgoraj navzdol. Edino merilo, ali oglar dela prav, je torej barva dima.

Martin nam je ob obisku oglance na Opatovi gori nad Kostanjevico na Krki zatrdil, da bo nehal kuhati oglje, a v isti sapi dahnil: »Če ne bi mogel več v gozd, bi me pobralo.«

Da, na Opatovi gori je postavil zidano oglanco za 30 metrov drv. »Sistem kuhanja je podoben, morda enostavnejši,« je povedal in brez besed vzel zajemalko, v njej zmešal mavec in z lopatico zapolnil ventilacijsko dimnico pri tleh.
Odprl je vrata in v oglanci so ležala rjavo črna zoglenela drva. Vzel je dve poleni v roke, udaril z drugo ob drugo, rezko sta se preklali. Svetleče, črno oglje z ostrimi robovi.

»Iz metra drv dobimo približno 100 kilogramov oglja. Če je kuha dobra, včasih tudi več.«
Nekaj lesa, zlasti na robu oboda, ne zogleni. »Če je tega veliko, oglance nismo dobro pripravili.«
Čeprav se dobro oglje da prodati za evro za kilogram, Martin pove, da je proces oglarjenja zahteven in vzame veliko časa, zato ni pravega zaslužka. »Če bi bilo kaj na tem, bi to vsi počeli.«