V NEMČIJI PRODAJAL AVTOMOBILE

Štajerec prvi potoval s slovenskim potnim listom, spremljal Krambergerja na shodih

Marjan Beranič je švicarski žig dobil še pred našim uradnim priznanjem. Spremljal Ivana Krambergerja na njegovih shodih.
Fotografija: Pred 30 leti je kot prvi po Evropi preizkušal poučenost tujih varnostih organov. Foto: Aleš Andlovič
Odpri galerijo
Pred 30 leti je kot prvi po Evropi preizkušal poučenost tujih varnostih organov. Foto: Aleš Andlovič

»Bil sem neznansko ponosen, da imamo svojo državo, vsem v tujini bi to povedal in z velikim veseljem sem potoval s potnim listom svoje države. Na švicarski meji so mi dali žig vanj še pred našim uradnim priznanjem,« je svojo zgodbo izpred trideset let začel Marjan Beranič iz Skok, zaselka v občini Miklavž na Dravskem polju.
 

Demonstracije v Bonnu so odpadle


»Leta sem živel in delal v Ravensburgu, in ker Nemčija dolgo po razglasitvi samostojne Slovenije ni uradno priznala naše države, sem se odločil organizirati mirne shode v Bonnu (tedanja prestolnica Zahodne Nemčije, op. a.). Ideja, da se z avtobusi odpeljemo pred parlament, je med slovenskimi zdomci, ki jih vsaj takrat v Nemčiji ni bilo malo, povzročila neke vrste ekstazo. A ko se je približeval dan odhoda, so odpovedi kar deževale. Zato smo načrtovane demonstracije odpovedali, kar me je zelo razočaralo,« se dogodkov v zgodnji jeseni 1991 spominja Beranič.
S švicarskim pečatom je obiskal nemškega novinarja.
S švicarskim pečatom je obiskal nemškega novinarja.

V Nemčiji je prodajal avtomobile, občasno pa se je vrnil v domače Skoke, kjer so ga obiskovali takšni in drugačni ljudje. »Med njimi je bil agent Udbe (Uprava državne varnosti, op. a.), ki je za časa Jugoslavije pogosto prišel po 'informacije', kaj se dogaja v Nemčiji. Ker sva v vseh teh letih navezala prijateljske stike, sem ga po osamosvojitvi zaprosil, da bi mi priskrbel slovenski potni list,« nam je na svojem domu na Dravskem polju razložil zavedni Slovenec. Četudi je slovenska država potne liste začela izdajati šele 18. oktobra 1991, pa je ministrstvo za notranje zadeve nekaterim omogočilo, da so jih dobili že prej, za promocijo države.
 

S fotografijama v Ljubljano


Ko je Marjan Beranič v drugi polovici septembra 1991 dobil poziv, naj se oglasi v prostorih ministrstva za notranje zadeve, se je z dvema svojima fotografijama v rokah odpravil v prestolnico: »Zame je bila velika čast, da sem lahko stopal po zgradbi ministrstva. Tam so mi izdelali potni list z zaporedno številko 110. Ni bil prvi, zato pa sem kot prvi z njim potoval po svetu.« Ni odlašal, že dan zatem, 25. septembra, je sedel v avto in se podal v Nemčijo. Na avstrijski meji sploh ni bilo težav, se spominja, saj so bili naklonjeni samostojni slovenski državi.

V potni list z modrimi platnicami (medtem ga je že zamenjal za rdečega Evropske unije) je dobil žig z mejnega prehoda Spielfeld (Špilje), četudi so Avstrijci slovensko državo uradno priznali šele 15. januarja 1992. Zapletlo se je povsem drugje.
Marjan Beranič še danes rad v roko vzame svoj prvi slovenski potni list.
Marjan Beranič še danes rad v roko vzame svoj prvi slovenski potni list.

»Zapeljal sem na nemško mejo in policist me je kar začudeno pogledal, ko sem mu pod nos ponosno pomolil slovenski potni list. Zavrnil me je, češ da Slovenija še ni priznana kot samostojna država. Seveda sem to vedel, a sem se delal nevednega. 'Če želite v Nemčijo, potrebujete jugoslovanski potni list,' je vztrajal nemški policist. Ker sem pričakoval težave, sem tega imel v avtomobilu pod sedežem. Ko sem ga izvlekel, ni bilo več težav,« pravi Beranič, ki se je nekaj dni zatem odpravil na pot čez Švico proti Franciji.

Švicarski organi so bili o (ne)priznanju bolj malo obveščeni, zato je lahko mejo prestopil brez večjih težav in z žigom v slovenskem potnem listu. »Naslednji dan sem poiskal nemškega novinarja in v nemških medijih se je pojavil zapis, da je Švica na podlagi žiga v mojem potnem listu priznala Slovenijo kot samostojno državo. Takrat sem delal veliko 'galame', saj sem bil izjemno ponosen na osamosvojitev,« še dodaja Beranič. Pozneje je navdušenje plahnelo, »razočaranje je veliko, grenkoba ostaja in ni videti, da bi šlo na boljše«.


Mnogi so ga primerjali z dobrotnikom Ivanom Krambergerjem iz Negove, ne nazadnje sta imela podobno nemško zgodbo in zagovarjala, da se dobre nemške stvari uvedejo tudi v našem sistemu samostojne države. »Jaz sem Ivana Krambergerja pripeljal v politiko. Spremljal sem ga na njegovih shodih, ga podpiral in posnel za ure in ure filmskih trakov. Upal si je veliko, a prvih 30 podpisov sem mu jaz zrihtal. A nazadnje sva se sprla,« konča Marjan Beranič. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas