Pri 15 letih Niko organiziral prvi koncert, zdaj zavil v modo (FOTO)
Nadležni virus, ki je dolgo narekoval tempo življenja tako rekoč vseh na modrem planetu, je kljub vsemu (so)-odgovoren tudi za kakšno dobro idejo, spremenjeno navado in podobno. Tako je razjedalo tudi Nika Vukiča, 33-letnega Zagorjana, po več mesecih strogih omejitev zaradi epidemije na njegovem profesionalnem področju, organizaciji koncertov in priljubljenega festivala Punk Rock Holiday, saj so bile napovedi za industrijo dogodkov precej negotove.
Njegova pestra življenjska pot je tako z glasbenega področja zavila še v modo. Natančneje v flanelke oziroma srajce. »Že od nekdaj so mi srajce pri srcu, sem ter tja sem se poigraval z idejo, da bi imel svojo blagovno znamko srajc, ampak organizacija koncertov pač zahteva celega človeka. V času covida, ko res ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo oziroma dogajalo z organizacijo dogodkov, pa sem se tega lotil,« pojasnjuje Niko. A vrnimo se na začetek njegove sprva ljubiteljske, sčasoma pa vse resnejše glasbeno-organizacijske poti, ki je postala povsem profesionalna. Tega pa se je lotil še kot mulec.
Prvi festival
»Zasavskemu študentskemu klubu Šklab sem se pridružil kot najstnik. Že v prvem letniku srednje šole sem ekipi pomagal, družil sem se s precej starejšimi kolegi. Oni so že organizirali razne dogodke, ne samo koncertov. Kakšni dve leti sem bil aktivno zraven, sčasoma sem postal blagajnik kluba, potem neke vrste sekretar. Zaupali so mi tudi vse zahtevnejše in odgovornejše naloge,« o začetkih pove Niko. Prvi koncert je organiziral že pri rosnih 15 letih.
»Ker sem bil mladoleten, tega seveda nisem mogel prijaviti, sem pa v ozadju bolj kot ne vse sfural. Bil je metalski koncert,« se spominja. Od takrat pa je šlo samo navzgor. V njegovi organizaciji oziroma soorganizaciji je na razne odre stopilo že na stotine bendov, po večini hitrejših, trših ritmov – od hardcora, punk-rocka do metala.
V višjo prestavo je šlo z organizacijo punk festivala Šklabfest 2009. v Trbovljah. Že nekoliko prej se je povezal tudi z Andrejem Sevškom. »Andrej prihaja iz Trbovelj in je več kot 10 let starejši, zato se prej nisva ne poznala ne družila. Je imel pa na tem področju že nekaj kilometrine. A ko sva enkrat začela sodelovati, sva postala tako rekoč neločljiva. Izjemno redki so bili dnevi, da se ne bi vsaj slišala. Tudi skregala se še nisva, čeprav imava večkrat različne poglede na določene projekte,« o sprva le strokovnem sodelovanju, ki je preraslo v tesno prijateljstvo, pove Niko.
Družil se je tudi z ekipo Dirty Skunks (Matejem Ahlinom in Črtom Batageljem), torej s somišljeniki na glasbeno-organizacijski sceni, vse to pa je prispevalo k temu, da se je izpopolnjeval in uveljavljal na tem področju. Niko in Andrej sta začela v Slovenijo voziti svetovno znane bende, omejitev ni bila več le Slovenija oziroma nekdanja skupna država.
Šklabfest je dobil drugo nadaljevanje, potem pa v lokalnem okolju ni bilo ne volje ne posluha. Še več, celo polena so jima metali pod noge. »Ampak imel sem željo, da spet organiziram kakšen punk festival. Oba z Andrejem sva že sodelovala na metalskem festivalu v Tolminu. Vedela sva, da sva česa takšnega sposobna, čeprav je to res zahteven projekt. Za nama je bilo tudi že več uspešnih koncertov. Želja je realnost postala leta 2011, ko sva v Tolminu organizirala festival Punk Rock Holiday.« A čeprav so prve korake začeli precej zveneče, med drugim jima je uspelo pripeljati Bad Religion in NOFX, je festival končal v močno rdečih številkah.
»Sranje, kako bomo to pokrili?« sta se spraševala. Da bi odplačala dolgove in da bi si zagotovil vsaj osnovno socialno varnost, se je Niko zaposlil v Slovenski vojski. Kljub vsemu nista po vzoru politike, ko nastopijo težki časi, vrgla puške v koruzo. Vztrajala sta in Punk Rock Holiday danes v svetu velja za enega najbolj priljubljenih tovrstnih festivalov. Tako zaradi lokacije, glasbenih skupin kot organizacije v celoti. Ko se je vendarle vse poklopilo, je usekal covid. Ne samo festival, tudi koncerti so zastali. Kot rečeno, pa je takrat napočil čas za nove ideje.
Dizajnirano v Sloveniji
»Ko sem v glavi premleval, kako se tega lotiti, sem jasno zastavil, da bodo srajce izdelek Made in Slovenia, želel sem si podpirati in promovirati lokalno. A ko se spustiš v podrobnosti, zbereš ponudbe za bolj butično število izdelkov, se račun niti približno ne izide. Ni šans, tega ne spraviš v finančni okvir, da bi imel izdelek na koncu sprejemljivo ceno. Po dolgem povpraševanju sem dobil proizvajalca na Kitajskem.
Ker sem bil mladoleten, tega jasno nisem mogel prijaviti, sem pa v ozadju bolj kot ne vse sfural.
Specifika Volk Flannela je v tem, da ima vsak model srajce svoje ime, polno je nekih detajlov, posebnosti, po katerih izdelek izstopa, in želel sem proizvajalca, ki je tako razvit, da vse izdelajo na enem mestu. Ne pa da nekje šivajo, drugje naredijo gumbe, nalepke, našitke, pakirajo ... Kar je zame izjemno pomembno, pa je to, da so izjemno profesionalni, izdelki so zelo kakovostni, držijo se dogovora in dostavnega roka. In še tu sem se komaj izpogajal, da mi tako kakovosten izdelek naredijo v za njihove razmere majhnih količinah,« projekt od ideje do izvedbe strne Niko. »Okoliščine so nanesle, da zdaj na izdelku piše samo Designed in Slovenia, narejen pa je resda v tujini, a zame je glavno, da so srajce res kakovostne in da proizvajalcu v celoti zaupam.«
Glavnina prodaje poteka prek spleta, še pove Niko, najbolje pa je šlo, ko se je z ekipo poleti odpravil po evropskih festivalih, kjer je imel mobilno prodajalno. »Sliši se morda zabavno, greš s folkom malo po festivalih, zraven prodajaš, še zaslužiš. Ampak to je peklensko delo. Po 12, 14 ur na nogah, v pogonu, postavljaš, pospravljaš, ne veš, kako bo z zalogo, na enem festivalu nam je nevihta vse zalila, zmočila, umazala, ne moreš potem s tako robo na drug festival,« opiše in pove, da bo imel do konca leta v Ljubljani še odprto prodajalno, potem pa se usmerja samo v spletno in mobilno prodajalno ob kakšnih dogodkih. Stroški s prodajalno so preprosto previsoki.
Polno je detajlov, posebnosti, po katerih izdelek izstopa.
Od kod pa ideja za ime Volk Flannel? »Ma, to sem študiral, kaj bi dal, da bi bilo privlačno, morda v ozadju kakšna zgodba. Iskal sem neke izpeljanke, potem pa me je en dan prešinilo – naj bo Volk Flannel. Volk je bil namreč dekliški priimek moje mame, pišem se Vukič, torej je notri beseda vuk, volk po hrvaško. Evo, tako je nastal Volk Flannel,« je o svojem modnem projektu še povedal Niko Vukič.
