PLASTIK FANTASTIK

Prešernov nagrajenec vozi smeti

Objavljeno 24. marec 2013 15.57 | Posodobljeno 24. marec 2013 16.59 | Piše: Ajda Janovsky

Uroš Robič je za diplomsko nalogo dobil študentsko Prešernovo nagrado, zdaj pa dela kot smetar.

Čeprav ima v žepu študentsko Prešernovo nagrado, je Uroš Robič ponosen, da je smetar. Foto: Marko Feist

Ko 28-letni Uroš Robič iz Kranjske Gore ob šestih zjutraj vstane in se odpravi na delo, a ne smukne v suknjič ali kravato. Popije sok, v časopisu preveri, kaj bo na sporedu v njegovih najljubših kulturnih ustanovah, Kinodvoru, Kinu Šiška in Kinoteki, nato pa se študent, ki je za svojo diplomo dobil študentsko Prešernovo nagrado, odpravi na delo, ki ga trenutno opravlja kot – smetar.

Sede v nekaj več kot kvadratni meter veliko kabino smetarskega vozila z ogromnim krmilom in drobcenim zaslonom, ki vozniku ves čas kaže, kako se z vožnjo in delom spopadata kolega – srfarja. Tako jima pravijo, ker srfata na zadnjem platoju smetarskega vozila. »Kolegi in tisti, ki imajo srednjo ali osnovno šolo, mi rečejo, da tega nikoli ne bi delali. Ni me sram, da sem smetar. Sram bi me bilo, če ne bi nič delal,« pravi Robič.

Vsak dan se
 nauči kaj novega

Uroš je voznik smetarskega kamiona že leto in pol: pred tem je delal kot srfar. »Ko sem diplomiral, sem nekaj časa pošiljal prošnje,« se spominja mladi Gorenjec. »Sčasoma ugotoviš, da so le zveze tiste, ki štejejo,« pravi, a ni videti, da bi bil zaradi tega zagrenjen. Ko mu ni uspelo najti dela v stroki, je poskusil srečo še na komunali, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami. »14 dni v mesecu sem popisoval vodo, 14 dni pa se vozil zadaj na kamionu in pobiral smeti. To mi ni bilo pod častjo,« prepričljivo zatrjuje, medtem ko se vozimo med Kranjsko Goro in Ratečami, ustavljajoč se vsakih nekaj minut, da bi požrešni smetarski kamion nahranili z novo porcijo odpadkov.

Ni me sram, da sem smetar. Sram bi me bilo, če ne bi nič delal.

»Pravzaprav je zame to eden boljših poklicev,« pravi Robič, ki je med drugim delal tudi kot slaščičar. Všeč mu je, da se nenehno premika, saj ne zdrži dolgo pri miru, pri tem pa lahko še uživa ob poslušanju dobre glasbe. »V službo bi si lahko prinesel kakšno avdioknjigo, a moram upoštevati sodelavca, ki jima ni toliko do tega. V prejšnjem kamionu, ki sem ga vozil, sta bila srfarja s Kosova. Ker me zanimajo jeziki, sem se naučil še malo albanščine. Vsak dan se je treba naučiti kaj novega,« navdušeno pove.

Smetarski poklic ni umazan

Da bi razbil mit o smetarskem poklicu kot umazani dejavnosti – o tem smo se med vožnjo s smetarskim vozilom prepričali na lastne oči – in odgovoril na pereča vprašanja, ali gre vsa plastika, potem ko jo pridno ločimo, v predelavo, se je pred enim letom na lastne stroške in v prostem času skupaj s Kranjčanom Miho Dulminom iz Videoprodukcije Pelikula in dvema perspektivnima glasbenikoma, Borjo Močnikom (DJ Borka) Anžejem Rozmanom, lotil snemanja igranega dokumentarnega filma o plastiki v smeteh. Film je luč sveta ugledal konec maja.

Da bi raziskal, ali Slovenci ločujemo, je med drugim v različnih slovenskih občinah, oblečen v običajna oblačila – hotel je pokazati, da se ne umažeš, če ločuješ –, praznil zabojnike z mešanimi smetmi in jih lastnoročno ločeval. S tem je le še utrdil prepričanje, da ima ločevanje, še posebno plastične embalaže, ki je je med odpadki največ, smisel in ni umazano. »Ne razumem, zakaj se zdi ljudem to tako težko,« dodaja. Ugotovil je, da bi lahko s pravilnim ločevanjem predelali in na novo uporabili večino odpadkov, odvrženih v mešane zabojnike. »Če bi temu, kar počnem, rekli okoljski aktivist namesto smetar – oba namreč delata podobne reči –, bi bili vsi navdušeni,« je prepričan mladi Gorenjec, ki upa, da bo njegov dokumentarec spodbudil ljudi k drugačnemu odnosu in predvsem drugačnemu ravnanju ter pogledu na plastiko.

Ne le film o smeteh

Napovednik igranega dokumentarca Plastik Fantastik si lahko ogledate na spletni strani www.plastikfantastik.si. »Film ne govori samo o smeteh, ampak bolj o fantastični plastiki. V njem želim ljudi opozoriti, da imajo premalo stika z naravo,« pravi Robič.





Deli s prijatelji