Prekmurski zbiratelji odkrili velikega slikarja

LENDAVA – Že so zgodnji obiskovalci prihajali na odprtje razstave Martón Faragó – zamolčana zgodba v lendavski Galeriji-Muzeju, ko je zarja osupljivo čarobno obarvala nebo nad Prekmurjem. Kot slikarjeva mistična dobrodošlica vsem, ki so ga obudili iz 80-letne popolne pozabe. Težko bi spregledali ožarjeni nebesni svod z odtenki na vsakem od brezštevilne črede oblačkov, potem ko nas je kustos dr. Zoltán Kepe Lendvai, tudi sam likovni ustvarjalec, opozoril: »Strokovna kritika je Martóna v njegovem času obdolžila, da vnaša preveč idilično žive barve. Ne le v številna dela z motiviko rož, tudi v druge upodobitve je vnašal barvite detajle. Ti so odsev avtorjevega duha.« Ob nepričakovano velikem zanimanju občinstva je bila galerija premajhna, zato je morala kar tretjina obiskovalcev svečanost ob odprtju spremljati z ulice. Počastili sta jo tudi umetnikovi vnukinja Emma Faragó in pravnukinja dr. Zsuzsanna Horváth.

Za golaž in špricar

Pomen prvega prekmurskega akademsko šolanega slikarja, ki je bil potisnjen v pozabo tako v Sloveniji kot na Madžarskem, čeprav je že pred prvo svetovno vojno odmevno razstavljal v Münchnu, na Dunaju, v Parizu, Budimpešti, pozneje pa ustanavljal tudi svoje slikarske šole, ni obudila stroka, ampak zbiratelji starin. Franc Koren, predsednik društva pomurskih zbirateljev Lindva – po srednjeveškem imenu Lendave –, pravi, da jih je pri tem gnal lokalpatriotizem: »Pred desetletjem smo začeli pripravljati mednarodna srečanja zbiralcev znamk, denarja, medalj, delnic, razglednic in podobnih starin. Že prej, leta 1998, je madžarski zbiralec kot prvi prinesel Faragovo sliko. Za 400 nemških mark je v Lendavi ni mogel prodati, slikarja ni v rojstnem mestu poznal nihče, kaj šele cenil. Počasi se mi je obudil spomin na pripoved mojega dedka Štefana Lešnjaka, umrl je 1961., predvojnega žandarja, o nekem lendavskem slikarju, ki je redno zahajal v hotel Krona, kjer je risal za golaž in špricar. Živeti od slikanja že takrat ni bilo lahko, zato je motivika obsegala od portretiranja do prerisovanja z razglednic kot tudi oblikovanje vabil in plakatov. Tako se je porodilo moje zanimanje za Faraga. Sčasoma se je izkazalo, da nekateri Prekmurci še hranijo njegova dela. Internet je pripomogel, da smo njegova olja zasledili še v galerijskih avkcijah. Zbiralci smo se o tem pogovarjali in sklenili, da jih sčasoma pokupimo. Eno izmed platen, dvakrat prebodeno, smo našli celo v skladišču gasilskega društva. Upodobljen je odvetnik, soustanovitelj društva in njegov podpornik. Razstavljamo 18 doslej zbranih Faragóvih del.«

Poprej je veljalo, da je prvi akademsko šolani slikar iz Prekmurja Ludvik Vrečič, rojen aprila 1900 v Skakovcih pri Cankovi, ki je diplomiral v Budimpešti. Zdaj pa vemo, da se je akademsko izobrazil že 21. maja 1880 v Lendavi, tedaj Dolnji Lendavi, v trgovski družini rojeni Mór Freyer, ki je septembra 1913 ime spremenil v Martón Faragó. Uporabljal pa ga je že prej, vsaj od leta 1906. Preimenovanja so bila v tistem času precej v modi.

Zagledan v Lendavo

Slikarsko akademijo je obiskoval med letoma 1895 in 1900 v Budimpešti in jo končal z odličnim uspehom. S kolegom slikarjem Simonom Hollóssyjem je odšel na specializacijo v München. Skupaj sta pozneje odprla slikarsko šolo v Sombotelu. Slikarske šole je Faragó odpiral še v Letenyu, Nagykanizsi, Pécsu, Kaposváru, Zalaegerszegu, Münchnu ter menda celo Parizu (1911, vsaj takšen namen je imel), verjetno pa še kje. Vsekakor gre za pomembnega slikarja tedanje Avstro-Ogrske. Razstavljal je veliko po Madžarskem, budimpeštanska Narodna galerija je leta 1921 pripravila retrospektivo njegovih del, pa tudi v Münchnu in Parizu. Zadnjič je razstavljal leta 1936 v Nagykanizsi, kjer je živel z ženo in tremi otroki. Ni naključje, da je Koren eno izmed Martónovih del odkril (in odkupil) pri podžupanu Nagykanzse, mesta, kjer je Faragó umrl 18. januarja 1947.

V rodno Lendavo se je rad vračal vse življenje, tam ostajal pri sorodnikih in medtem vedno tudi ustvarjal.

V lendavskih časopisih so našli več kot 40 člankov iz umetnikovega prvega obdobja. Iz njih med drugim izvemo, da je bil med prvo svetovno vojno vojak na fronti v Bosni, za predhodnico današnje knjižnice pa je naslikal več portretov tedaj pomembnih mož. Časopisi, saj drugih medijev še ni bilo, so ga nasploh imeli radi, v predstavitvenih člankih so ga pogosto ljubkovalno imenovali Marci. Verjetno gre za vzdevek v umetniških družabnih krogih.

Morda ga je iz javnosti umaknila sprva slutnja, potem pa vse bolj konkretna grožnja zaradi njegovega judovskega rodu. Da bi se izognili holokavstu, so se tako slikar kot njegovi sorodniki zatekli k evangeličanom. Leta 1942 se jim je Martón oddolžil z oltarsko sliko Jezusa v vrtu Getsemani v evangeličanski cerkvi v vasi Sandi, ki leži na obrobju Nagykanizse.