Pred Ljubljano le še v Parizu

Sto petinštirideset izbranih izdelkov iz časa cesarja Wanlija (1573–1620) predstavlja zlatarsko obrt v njenem najprestižnejšem razkošju iz zbirke Dong Bo Zhai Muzeja lepih umetnosti Qujiang v Xianu. Prestižni zlati predmeti iz cesarske zakladnice dinastije Ming, ki le redko zapustijo Kitajsko, pa so zdaj na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Šestmilijonsko mesto v osrednjekitajski pokrajini Shaanxi je po vsem svetu zaslovelo pred pol stoletja z najdbo glinene vojske prvega kitajskega cesarja Qin Shi Huanga, ki vsebuje več kot 8000 glinenih vojščakov, 650 glinenih konjev, 130 kočij in 40.000 kosov orožja.


Tudi večina predmetov iz zbirke, ki jo gosti naš muzej, izvira iz grobnice, seveda ne iste kot glinena vojska. Leta 1601 so jih izdelali v delavnicah cesarskega dvora Yinzuoju. Izjemno natančna izdelava kaže na visok družbeni položaj in razkošje lastnikov predmetov, povezavo s cesarsko družino razkrivajo upodobitve zmajev s petimi kremplji in feniksov.
 

Skoraj na meji čudeža

Poleg cesarskega zlata zbirka vsebuje tudi več bronastih posod iz obdobij pred dinastijo Qin (221–206 pr. n. št.), starodavne kipe Bude, porcelan iz različnih obdobij, tibetanske budistične relikvije in žigosane opeke jinzhuan, izdelane v cesarski opekarni za gradnjo Prepovedanega mesta v Pekingu in drugih cesarskih objektov v času dinastij Ming in Qing. Podzemna palača cesarskega mavzoleja, imenovana Dingling (grobnica stabilnosti), kjer so pokopani cesar Wanli, cesarica Xiao Duanxian in cesarjeva priležnica Xiaojing, je vse od pokopa ostala neoskrunjena.


Izjemnost razstave, nad katero bdi direktorica Narodnega muzeja mag. Barbara Ravnik, je v dragocenosti predmetov. Da so prišli v Ljubljano, skoraj meji na čudež. Evropejci smo jih doslej videli enkrat samkrat, v Parizu pred sedmimi leti. Zahtevno je bilo že pridobivanje dovoljenj, potem ko so kitajski muzealci po ogledu naših razstavnih prostorov pritrdili, da izpolnjujejo merila za gostovanje. Že to, da je Kitajska privolila in opravila vse postopke, da ti predmeti sploh smejo iz države, kaže na njihovo izjemnost.

»O sami vrednosti,« pripomni Ravnikova, »pa ne bi želela govoriti, ker je bolje, da ne. V glavnem, spada v najvišji rang varovanja.«
 

Na izhodišču Svilne poti

Od zamisli do razstave je minilo pet let: »Takrat se je v Xianu prvič, če se ne motim, zbral gospodarski forum Svilna pot, ob katerem je delovala tudi sekcija za kulturo. Direktorje nacionalnih muzejev so nas kitajska veleposlaništva v Evropi povabila, da na forumu nastopimo s prispevki za spodbuditev kulturnega turizma. Moj prispevek je bil za Slovenijo zelo promocijski. Ni mi bilo težko najti prekrasnih fotografij, začenši s čudovitimi belimi konji, katerih simbolika je dovolj močna, da so pritegnili pozornost gostiteljev. Delovale so tudi prekrasne fotografije Zelencev, Tromostovja, Pirana, vinskih goric – seveda prepletene z našo zgodovino in zgodbo o našem muzeju, ki bo kmalu obhajal 200 let delovanja. Skratka, na forumu z več kot tisoč udeleženci ta moj prispevek, se mi zdi, ni ostal neopažen. Zelo konkretno se mi je oglasilo nekaj muzejev, še najbolj pa smo videli možnost sodelovati z muzejem v Xianu. S predstavniki iz starodavne kitajske prestolnice, ki je bila izhodišče Svilne poti, ki jo ves svet pozna še posebno po fenomenalni vojski terakotnih vojščakov, smo začeli resne pogovore, ki so v naslednjih letih obrodili to razstavo.«


Predmeti so prispeli v Ljubljano nekaj dni pred odprtjem brez večjih zapletov: »Čeprav se pojavi tudi kaj nepričakovanega, denimo na carini. Kolegi s Kitajske pa, ne glede na to, da so bili še utrujeni od poti, so takoj po prihodu na polno poprijeli za delo in ostajali do pozno zvečer. Med drugim so opravili temeljito dokumentacijo za vsak predmet, kos za kosom, vse je stehtano, vse fotografirano. Res temeljito, kar je dobro tudi za nas. Sem pa prejela že njihove pohvale o visoki profesionalnosti naših sodelavcev. Tukaj, moram reči, je naš muzej močan. Zaposlujemo strokovnjake, ki so vešči in se zavedajo svoje odgovornosti.«
 

Nove vitrine

»Zanimivo je to, da so nam Kitajci prepustili oblikovanje razstave, za kar smo jim zelo hvaležni,« omeni sogovornica in nadaljuje: »Boris Radjenović, pravzaprav naš hišni arhitekt, je prisluhnil tako željam kot omejitvam. Nabaviti smo morali nove vitrine, ki pa nam seveda ostanejo, tako da bomo z njimi preskrbljeni tudi za naslednje občasne razstave.«


Nadaljnja posebnost razstave je tudi ta, da so jo postavili po načelih feng šuja. To je dodana vrednost, ki bo verjetno zanimala tudi obiskovalce, pravi Ravnikova. Za svetovalko postavitve po tej starodavni kitajski veščini urejanja harmoničnega energetskega pretoka skozi prostor z upoštevanjem posebnih pravil so zaprosili gradbenico Heleno Golenhofen. Programsko so se povezali še s Konfucijevim inštitutom in slovenskim sinologom profesorjem Mitjo Sajetom. Njegova žena slikarka Wang Huiqin bo ob razstavi pripravila delavnice, jeseni tudi manjšo razstavo svojih del.
 

Razstava življenja

Na vprašanje, kateri predmet je vreden največje pozornosti, sogovornica odvrne: »Mnenja o tem so zelo različna, vsak navija za svojega. Seveda so vsi zlati. Na razstavi v Franciji so izbrali šatulji z damjakom. Seveda sta okrašeni z dragimi kamni, z rubini in biseri. Za mnoge je to najljubši predmet, pa smo ga dali na platnice kataloga. Na plakatih, ki gredo po Sloveniji, je upodobljena vaza v zelo zahtevni tehniki filigrana in granulacije. Vode ne drži, domnevno so vanjo polagali svileno ali zlato cvetje. Našemu oblikovalcu je zelo všeč nekoliko nenavaden predmet. Ker se je od članov cesarske družine pričakovalo, da okrog sebe širijo prijeten vonj, so za ta namen na pasu nosili posebne zlate posodice, kot nekakšne mošnjičke z dišavami. Med hojo je okrog njih prijetno dišalo. Na nekaterih plakatih je tudi to. Meni pa je najljubša lasnica, ki ima obliko feniksa.«

Da bi izzvali superlativ, Ravnikovo še povprašamo, ali bi razstavi lahko pritaknili slogan kot razstava desetletja, nemara celo stoletja. Dejala je: »Upam si reči, da je to razstava mojega življenja!«


Razstava se iz Ljubljane ne seli, ampak bodo dragocene predmete vrnili na Kitajsko.