LJUBLJANA – Leta 1945 in zlasti leto pozneje, 1946., prvo po koncu druge svetovne vojne, se je zgodilo kup stvari, predvsem pa je bila ustanovljena vrsta takšnih in drugačnih društev, institucij in tovarn, ki so lani ali letos praznovale 70 let obstoja. Če seveda še živijo, veliko jih je šlo k vragu ob prehodu iz socializma v kapitalizem, leta 1991 in pozneje. Tako smo že maja lani praznovali 70-letnico prve slovenske vlade v Ajdovščini. Prvi predsednik Boris Kidrič in 11 ministrov, ki so bili v Ajdovščini izbrani v slovensko vlado, so takrat nosili partizanske vojaške uniforme, kar kaže na to, da so v tistih majskih dneh pri nas še vedno vladale napol vojne razmere.
Predavanja
v gledališču
Hja, marsikaj se je ustanovilo in odprlo po vojni; pred njo so študentje, ki so želeli pridobili ekonomsko izobrazbo, morali oditi v Zagreb ali na Dunaj. V Sloveniji, v Ljubljani in Mariboru je najvišjo stopnjo trgovske in ekonomske izobrazbe omogočila petletna trgovska akademija, nekaj med srednjo šolo in univerzo. Bržkone so se na predvojni akademiji naučili več, kot se danes študenti z bolonjsko diplomo ekonomske fakultete, ki jo sicer vodi hiperaktivna dekanja Metka Tekavčič in je bila ustanovljena marca 1946. Prva predavanja so se začela že takoj v spomladanskem semestru in so potekala v prostorih takratnega Mestnega gledališča Ljubljana.
Decembra 1946, torej pred skoraj natanko 70 leti, je podržavljanju zemlje sledilo še podržavljanje podjetij. V letu 1946 so tako podržavili okoli 500 podjetij, leta 1948 pa še dodatnih 700. V naslednjem letu se je v celotni Jugoslaviji začela izvajati prva petletka, na čelu katere je bil Slovenec Boris Kidrič, jugoslovanski minister za industrijo in pozneje predsednik planske komisije jugovlade, ki je imela za cilj elektrifikacijo in industrializacijo države. Hkrati s tem so začeli v nekaterih podjetjih v Sloveniji uvajati samoupravljanje, ki so ga nato junija 1950 tudi uzakonili, tudi tu je bil glavni naš marx, Slovenec Edvard Kardelj.
Resda ne 70 let, zato pa pol stoletja mineva od takrat, ko sta naša severna soseda Avstrija, ki je bila nekoč bolj davno kot Avstro-Ogrska tudi naša matična država, in naša nekdanja, že okroglega četrt stoletja prav tako pokojna Juga, podpisali sporazum, ki je delavcem in delavkam iz Jugoslavije omogočil delo v Avstriji. Leta 1966 je bil torej sklenjen meddržavni sporazum, ki je prišlekom z Balkana, tudi Slovencem, da ne bo pomote, omogočil začasno delo, kot se je tedaj to imenovalo, v Avstriji. Pravzaprav se je tedaj rodilo gastarbajterstvo.
Saprasvetlana in najbolj slavna slovenska miš Štirideseto obletnico od izida slikanice in 30 let neprekinjenega odrskega uprizarjanja pa praznuje letos Sapramiška Svetlane Makarovič, ki je z naskokom najbolj slavna slovenska miš. Sapramiška, ena najbolj priljubljenih pravljic kontroverzne pisateljice, pesnice, igralke, šansonjerke in likovne umetnice, kakršne v Sloveniji še ni bilo, je v knjižni izdaji izšla leta 1976, deset let pozneje, takle čas, pa je bila v režiji legendarnega lutkarja Naceta Simončiča premierno uprizorjena na velikem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Na sporedu je ostala neprekinjeno vse do danes, odigrana je bila 1768-krat, videlo jo je kar 287.595 gledalcev. Predstava je bila leta 1989 omenjana tudi v Guinnessovi knjigi rekordov, in sicer kot predstava, ki je bila v enem letu odigrana kar 177-krat, v obdobju od premiere do vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov pa 231-krat. Novinarka in kritičarka Dela Stanka Godnič je ob premieri predstavo poimenovala kar Saprasvetlana in jo opisala: »... kako preprosto, pa kako prijetno, kako veselo, pa nič preveč vsiljivo poučljivo«. Verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da je prebrisana in hrabra Sapramiška postala največja slovenska lutkovna uspešnica. Predstava ob obletnici pred mlade gledalce prihaja v sveži preobleki in pod režijskim vodstvom Braneta Vižintina. Avtor likovne podobe Jaka Judnič je lutkovnim junakom omogočil več animacijskih možnosti, Makarovičeva pa je skupaj s skladateljem Milkom Lazarjem pripravila nove glasbene aranžmaje. Diva slovenske poezije pri svojih sedeminsedemdesetih živi v varovanem stanovanju v Trnovem v Ljubljani, njen sosed je tudi oče naroda, Janez Stanovnik, s katerim se dobro razumeta, »le malo glasneje morava govoriti, ker sva oba malce gluha«, pravi Svetlana. Najraje je v stari bajti, ki jo je kupila pred mnogo leti v Žabji vasi ob Sori v Poljanski dolini, ki ji pravi rezidenca. Tam jo obdajajo njene največje ljubezni: mačke, rože, gobe, gozd in žuboreča reka. Njena najboljša prijateljica je dramska igralka Ljerka Belak, tistih, ki jo imajo radi in ona njih, je še nekaj, še več pa onih, ki je žive ne prenesejo (in ona njih), da ne uporabim kakšnega krepkejšega izraza, vendar ji je za to popolnoma vseeno. 
Svetlana Makarovič in Sapramiška. Foto: Leon Vidic |
Notranji migrant Tito
Že leta 1912 pa je na začasno delo v sedanjo Avstrijo prišel prav Josip Broz, Joža iz Kumrovca, pozneje znan kot maršal Tito, pobudnik zvite ideje o legalnem prehodu Jugoslovanov na delo v Avstrijo, predvsem na Dunaj, ki ji je sledil podpis pogodbe z Avstrijo, ki je poceni delovno silo nadvse potrebovala. Joža se je torej 1912. preselil k starejšemu bratu Martinu na Dunaj in potem delal kot testni voznik tovarne avtomobilov Daimler v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt), gastarbajter pa ni bil, ampak notranji migrant.
Toda Slovence, kar je bil po materi tudi Tito, je Dunaj pritegoval zlasti kot ključni študijski center za naše kraje. Ob koncu 19. stoletja je bila tam glavnina naših poznejših kulturnikov in intelektualcev, ki so tam preživeli nekaj let, nekateri so ostali tudi desetletja ali vse življenje; med njimi so taki geniji kot slikar Ivan Grohar, pisatelj in dramatik Ivan Cankar, arhitekta Jože Plečnik in Maks Fabiani.
Danes je absolutno (tudi v konkurenci gospodov) prva Slovenka na Dunaju doktorica prava Verica Trstenjak, profesorica za evropsko pravo na dunajski univerzi (njeni so izključno magistrski študentje) in gostujoča profesorica na vrsti najuglednejših univerz po svetu. Velja za vrhunsko pravno strokovnjakinjo za brexit, azilantsko pravo in človekove pravice, vendar pa za njo in njeno veliko znanje pred leti na ljubljanski pravni fakulteti ni bilo posluha, kar pove marsikaj o nas samih. Pred dnevi je v skoraj enournem televizijskem intervjuju na naši javni televiziji znova, kot že mnogokrat, nastavila ogledalo Slovencem, spet nam je nalila čistega vina. Njen dvanajstletni sin Marko, s katerim živi na Dunaju, poleg materinščine tekoče obvlada francoščino in nemščino in bi se torej lahko počutil doma marsikje v Evropi. Ima nemškega očeta, zato bi lahko imel tudi nemško državljanstvo. »A sem želela, da ima samo slovensko, da je ponosen, ker je Slovenec in Prlek, da vselej pove, da živi v najboljši državi. Želim, da bi bil samozavesten, kot sem jaz, ki se res nikoli in nikjer nisem počutila drugorazredne, ker so me vedno in povsod ocenjevali po znanju,« pravi dr. Trstenjakova, ki živi v tujini (a se redno vrača v domovino in čuti slovensko) že dvanajst let.
