RAZSTAVA

Pred 100 leti umrl skladatelj Davorin Jenko

Objavljeno 09. februar 2014 12.07 | Posodobljeno 08. februar 2014 22.03 | Piše: Janez Kuhar
V Cerkljah so posvetili razstavo pevovodji, skladatelju in dirigentu.

V galeriji Petrovčeve hiše v Cerkljah so člani Društva likovnikov Cerklje v sodelovanju z občino Cerklje na Gorenjskem slovesno odprli slikarsko razstavo Davorin Jenko in njegov čas. To je prva letošnja prireditev ob stoti obletnici smrti tega pevovodje, skladatelja, dirigenta in glasbenega pedagoga, in hkrati tudi v počastitev slovenskega kulturnega praznika.

Med dvaindvajsetimi likovnimi deli je največ portretov v akrilu na platno in v grafični tehniki suha igla, avtorji so med drugimi Marinka Štern, Marjan Vreš, Branko Lozar in Drago Novak, predsednik Društva likovnikov Cerklje Avgust Starovašnik pa je naslikal dva gorenjska velikana, pesnika Franceta Prešerna in skladatelja Jenka. Na ogled je tudi pesem, posvečena Davorinu Jenku Pod Jenkovo lipo avtorice Julke Hrovat, v kaligrafiji Silve Česen, ki se uspešno ukvarja z abstraktnim oblikovanjem pisave, Ivan Kropivnik pa je avtor slike Lipa zelenela je.

Raje glasba kot šola

Davorin Jenko se je rodil 9. novembra 1835 pri Podjedu v Dvorjah pri Cerkljah kmetu, vinskemu trgovcu in gostilničarju Andreju in skrbni gospodinji Mariji, rojeni Kepic. Pri hiši nikoli ni bilo dolgčas. Družina je bila premožna, saj so imeli na potoku Reka tudi mlin. Starši so ga krstili za Martina in mu omogočili šolanje, kar za tiste čase ni bilo tako samoumevno kot danes, pravi profesor Janez Močnik. Vpisali so ga v Ljudsko šolo v Cerkljah, a je kmalu odšel v kranjsko mestno šolo. Med učitelji sta bila takrat dva dobra glasbenika, Andrej Petelin, ki je vodil zbor kranjske čitavnice in poučeval klavir, ter Marko Podobnik, ki je slovel kot dober orglavec. Gotovo se je Jenko že tukaj navdušil za glasbo. Gimnazijo je začel v Ljubljani in jo končal v Trstu. Učenje mu je delalo precej preglavic. Pa ne, da ne bi zmogel. Pravega veselja ni čutil in preveč dela je imel z glasbo, ki ga je bolj veselila od šole. Njegovo rojstno hišo so že davno podrli. Na mestu, kjer je nekoč stala, je zdaj spominski vrtiček Pod Jenkovo lipo.

Na željo staršev je Davorin 1860. odšel študirat pravo na Dunaj. Tam se je srečal z mnogimi starimi prijatelji iz ljubljanske ljudske šole. Največ se je družil s prijateljem Simonom Jenkom iz Podreče, čeprav sta se oba pisala Jenko, si nista bila v sorodu. Ampak sta bila prijatelja, Simon je bil 14 dni starejši, oba polna mladostne energije in zagreta za slovenstvo. V tem času je s pomočjo slovenskega politika in književnika Valentina Zarnika ustanovil in vodil Slovensko pevsko društvo na Dunaju.

Še preden je Davorin končal pravo na Dunaju, je zaslovel kot glasbenik in sprejel službo v Pančevu, kjer ga je čakalo naporno delo: gradnja temeljev srbski umetni, predvsem pa zborovski glasbi. Po nekaj letih je postal kapelnik in skladatelj Srbskega narodnega gledališča in Beograjskega pevskega društva, kjer je deloval z vmesnimi prekinitvami do 1897. leta, ko se je upokojil in preselil v Ljubljano. Krajši čas pa je preživel tudi v Pragi, kjer si je želel pridobiti znanje instrumentalne kompozicijske tehnike.

Največji skladatelj svoje dobe

Nikoli ni silil v ospredje, niti ni rad govoril o sebi. Napisal je več kot 260 pesmi, slovenskih približno 40, med najbolj znanimi so Lipa, Tiha luna, Blagor mu in Naprej zastava slave, ki je kmalu postala slovenska narodna himna. Zanimivo je, da je že zelo zgodaj komponiral na Prešernova besedila (Kam, K slovesu, Strunam, Mornar in Zdravljica, ki je prva uglasbitev tega besedila). Več pesmi je uglasbil na besedilo svojega prijatelja Simona Jenka, s katerim sta se poznala še iz Kranja, pa se spet srečala na Dunaju.

V Ljubljani se je leta 1862 rodila Avgusta Nigrin, ki je pozneje postala gledališka igralka Vela Nigrinova. Pokazala je odličen talent in njen prijatelj Davorin Jenko jo je pridobil za Narodno pozorište v Beogradu. Naredila je sijajno kariero in se proslavila tudi na gostovanjih v Pragi, Sofiji in Zagrebu. S prihajajočo starostjo se je Jenko navezal na Velo Nigrinovo. Nanjo je v 70. letu naslovil svojo oporoko, a je umrla pred njim, stara 46 let. Po Velini smrti je hišo v Srbiji prodal in se preselil v Ljubljano in pogosto bival tudi v domačih Cerkljah. Ljubljanska Glasbena matica ga je izbrala za svojega častnega člana. Življenje se mu je izteklo 25. novembra 1914 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan na Žalah v grobišču slovenskih skladateljev.

V Beogradu se dobro spominjajo obeh Slovencev, Davorina in Vele, ki sta pri njih ustvarjala koncem 19. in v začetku 20. stoletja v kulturi. V njun spomin prirejajo spominske svečanosti.

Ni hotel v Kranj

Pred hišo je stal lepo naprežen in čakal, da odpelje v Kranj malega Martina. Čudno je bilo pri srcu fantiču: kako bo živel v Kranju med strnjenimi hišami, ko pa je navajen prostranih polj in travnikov. Med tem premišljanjem so prispeli v Kranj. Mati ga je izročila v varstvo in se odpravila domov. Takoj za njo se je na pot odpravil tudi Martin. V Dvorje je prišel še pred materjo. Za njim pa je prišla tudi slaba vest, zato se je povzpel visoko med domače drevje in se skril, kjer pa ga je ugledal domači hlapec. Ukana matere ni omehčala, obrnila je voz in ga ponovno odpeljala v Kranj.

 

Deli s prijatelji