Praznični 27. april
 so že ukinili

Ena od slovenskih posebnosti, ki izvira iz socialističnih časov, je tudi tako imenovani most, kar pomeni podaljševanje praznikov. Gre za kombinacijo praznikov (dela prostih dni) in dopusta, ko je človek – če ima službo – lahko prost tudi šest ali celo 11 dni, dopusta pa porabi le nekaj dni. V četrtek, 27. aprila, bomo praznovali dan upora proti okupatorju, nekdanji dan Osvobodilne fronte (OF), ki bi ga nekateri (že drugič v slovenski zgodovini) najraje ukinili, po treh dneh mu sledita 1. in 2. maj, vmes sta sobota in nedelja.

Sedemindvajseti april praznujemo kot dan upora proti okupatorju, ko so se tega dne leta 1941 domoljubni posamezniki in organizacije zbrali v Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini, da bi ustanovili protihitlerjansko koalicijo. Sprva se ji je reklo protiimperialistična fronta, v vsakem primeru pa je to najbolj neoskrunjeni trenutek narodnoosvobodilnega boja (NOB). Če je partizanski upor neločljivo povezan s komunistično revolucijo in partijsko diktaturo, je ustanovni sestanek OF simboliziral idejo združevanja različnosti. V letu 1941 so v OF sodelovali: sokoli in komunisti, krščanski socialisti in žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. 
Komunistko in antifašistko Vodetovo so pozneje degradirali njeni lastni soborci, ki so jo po vojni tudi zaprli, kar velja za najtemnejšo plat zgodovine slovenskega komunizma. Še slabše jo je odnesel liberalec Črtomir Nagode. V montiranem političnem procesu 1947. je bil obsojen na smrt, ko je mati izvedela, da so sina usmrtili, je avgusta istega leta naredila samomor.

Zanimivo zgodovino, le malo manj kot hiša, v kateri je bila ustanovljena OF, imata tudi vili, ki stojita skoraj tik zraven nje in le nekaj deset metrov bližje središču Ljubljane. Prva je Vila Zlatica, poimenovana po hčerki nekdanjega župana Ljubljane, po splošnem mnenju največjega ljubljanskega prvega moža vseh časov, Ivana Hribarja. Spomnimo: 18. aprila 1941, le nekaj dni pred zgodovinskim sestankom v Vidmarjevi vili, je šestkratni ljubljanski župan Hribar po vkorakanju italijanskih fašističnih čet naredil samomor – pri 90 letih je ovit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico, našli so ga pri zapornicah na Ambroževem trgu.

Bil je velik slovenski domoljub in zavzet, strasten politik pa tudi bančnik, diplomat in literat. Na županski stolček se je zavihtel leta 1896, ko je bila Ljubljana zaradi katastrofalnega potresa, ki je maja 1895 prizadel mesto, paralizirana. Med njegovim županovanjem se je zgodil pravi preporod glavnega mesta, zgradili so številne zgradbe. Z mestno elektrarno so leta 1898 zasvetile električne luči, Hribar je priskrbel plinarno in uredil plinsko napeljavo, dal zgraditi prvo javno kopališče, mestno ubožnico na Vodmatu, nove bolnišnice in šole ter številne spomenike. Med njimi je osrednji ljubljanski spomenik Franceta Prešerna, ki so ga odkrili septembra 1905.

Vila, poimenovana po Hribarjevi hčerki dr. Zlati (Zlatici) Hribar, je na njeno željo – potomcev in bližnjih sorodnikov ni imela – postala po njeni smrti leta 2000 državna last, prepoznana je bila kot kulturna dediščina. Na željo gospe Zlatice, zapisane tudi v oporoki, naj bi bil v njej muzej v spomin na njenega očeta. Tako so ji obljubili na kulturnem ministrstvu, a so besedo gladko požrli. Sicer pa je nekaj pohištva, opreme in umetniških slik iz vile v ljubljanskem mestnem muzeju, Hribarjeva delovna soba pa v muzeju na gradu v Podsredi na Kozjanskem.

Pod okriljem ministrstva za kulturo, ki je bil lastnik vile, se z objektom deset let ni dogajalo nič. Leta 2010 je država Zlatico prenesla na Mestno občino Ljubljana, pod novim lastnikom se zdaj sedem let zgodba nadaljuje. Vsako leto je mesto z županom Zoranom Jankovićem na čelu napovedalo, da bo začelo obnovo vile prihodnje leto, a potem od tega odstopilo, češ da ni denarja. Stavba na elitni lokaciji pod Rožnikom na robu krajinskega parka in ob Tivoliju, na Gursu jo ocenjujejo na dobrega pol milijona evrov, pa propada. Toda Zlatici se morda le obetajo boljši časi: lani je občina sprejela konservatorski načrt, po katerem naj bi županovo hišo in vrt do leta 2019 spremenili v muzej ljubljanskega meščanstva. Projekt je vreden 1,5 milijona evrov, so ocenili na Magistratu.

Toliko o najlepšem mestu na svetu, kar zadeva njegovo elitno lokacijo Rožno dolino, v kateri se – mimogrede – že nekaj let dogajajo tudi gradbene svinjarije, spreminjajo namembnosti zemljišč in po tihem sprejemajo škodljivi urbanistični načrti, zaradi katerih je šla zdaj pokonci civilna iniciativa, ki jo vodi hčerka enega od ustanoviteljev OF, Živa Vidmar, kajpak rojena Rožnodolka in neizprosna borka s špekulanti in goljufi vseh vrst.

Civilna iniciativa za sonaraven razvoj Rožne doline in Olepševalno društvo Rožna dolina sta zelo hitro v zadnjem tednu marca in prvem aprila zbrala okoli tisoč petsto podpisov proti degradaciji vrtne mestne četrti Rožna dolina.

Nedaleč od vile Zlatice, le dve stavbi sta vmes, je vrsto let z družino živel tudi karizmatični slovenski politik Stane Kavčič. V vilo se je preselil po drugi svetovni vojni in živel v njej vse do svoje smrti marca 1987. Pred okroglimi tridesetimi leti je torej odšel slovenski petelin, ki je prezgodaj pel, kot je cinično in sarkastično zanj nekoč dejal eden od tistih, ki so ga leta 1972 politično odstranili in izbrisali, Mitja Ribičič. Po smrti moža je Kavčičeva vdova Angelca vilo prodala, v njej je bila do nedavnega ekonomska izpostava poljske ambasade pri nas. 
Za zidano ograjo med Cesto 27. aprila in vrtom vile je Kavčič, ki je vse od svoje politične odstranitve pisal dnevnik, v klaftrskih drvah pred Udbo skrival svoje pisanje, ki sta ga po njegovi smrti z naslovom Dnevnik in spomini uredila in leta 1988 izdala Janez Janša in Igor Bavčar.