Praprababici Jožefi vsi domači pravijo mama (FOTO)
V mesecu, ki je posvečen ženam in materam, je okrogli jubilej proslavila Jožefa Tominšek - Beti iz Latkove vasi. Ob stoletnici so ji domači pripravili praznovanje, ki se ga je udeležilo okoli osemdeset sorodnikov, prijateljev, sosedov in preostalih vabljenih, tako ali drugače povezanih z delom in življenjem jubilantke, ki je vse življenje gojila neizmerno ljubezen do zemlje in otrok.
Slavje se je začelo že na predvečer rojstnega dne, ko so ji pred hišo, v kateri zdaj živi s hčerko Nado Žohar, postavili rojstnodnevni mlaj, vrtnico, številko 100 in fotografijo. Osrednje praznovanje so pripravili v gostišču v Matkah oziroma tamkajšnji dvorani gasilskega društva. Jožefa pa ni praznovala le 100. rojstnega dne, ampak tudi god. Dan po slavju so jo v Matkah obiskali, obdarili in ji čestitali še župan občine Prebold Marko Repnik s predstavnico občinske uprave Vanjo Čeligoj Zajšek, predsednico Društva upokojencev Prebold Boženo Kosu in članico društva Marto Praprotnik ter predsednica KO RK Prebold Nušo Stergar s članico Majdo Jelen.
Mlada prevzela breme gospodinjstva
Jubilantka Jožefa ali Betka, kot ji pravijo, je luč sveta ugledala v slikovitem naselju Srobotno nad Motnikom. V družbi štirih bratov in petih sester je kmalu občutila težo hribovske kmetije, kljub napornemu življenju pa so si s sosedi znali pričarati družabno in prijetno vzdušje. Še preden je dopolnila 17 let, ji je med porodom umrla mama. Ker je bila najstarejša, je vse gospodinjstvo padlo na njena ramena, s pridnostjo in dobro voljo pa so skupaj preboleli tudi ta udarec in uspešno kmetovali še naprej. Kmalu se je začela druga svetovna vojna, v kateri je doživela veliko strahu: pri vhodnih vratih so v hišo vstopali okupatorjevi vojaki, pri zadnjih pa so v gozd bežali partizani, se spominja.
Ob delu je lažje premagovala samoto in breme vdovstva.
Po vojni se je poročila in se leta 1948 skupaj z možem Francem, ki je bil doma na sosednjem hribu nad Motnikom, preselila v tovarniško stanovanje Tekstilne tovarne Prebold. Kljub gospodinjenju in delu z majhnima hčerkama, Nado in Štefko, je pogrešala delo na zemlji. Kmalu sta z možem v Latkovi vasi kupila njivo, kamor je pogosto srečna in zadovoljna z majhnima otrokoma pešačila. Vse, kar je pridelala, je znosila domov v košu na ramenih. Leta 1954 si je z družino v Latkovi vasi ustvarila tudi dom. Za lažje preživetje je pomagala drugim kmetom, doma pa redila prašiče, zajce in kokoši. Počitka ni poznala, pozimi je predla volno, pletla, delala rezance, pekla kekse in kruh. Varovala je tudi druge otroke, ko pa je dobila vnukinje in vnuka, je z veseljem pomagala hčerkama pri vzgoji.
Izgubila moža
Leta 1990 je po kratki in hudi bolezni izgubila ljubezen svojega življenja, moža Franca, ki je bil izjemen pevec in basist v Moškem pevskem zboru Svoboda Prebold. Pogumno se je spoprijela z izgubo in tolažbo našla na njivi. Le leto pozneje jo je vnukinja obdarila s pravnukom, ki ga je bila zelo vesela, saj si je vedno želela sina. Nanj je še vedno zelo navezana, privzgojila pa mu je tudi ljubezen do zemlje in živali. Sledili so še štiri pravnukinje in trije pravnuki, pred štirimi leti pa je postala tudi praprababica.
Jožefa ni praznovala le 100. rojstnega dne, ampak tudi god.
Jožefa je življenje posvetila družini in delu na zemlji. Ob delu je lažje premagovala samoto in breme vdovstva. Pred tremi leti je vidno oslabela, noge je niso več ubogale in brez invalidskega vozička ni več zmogla. Z voljo in domačo nego si je toliko opomogla, da se lahko sama hrani. Težo starosti pogumno prenaša, vesela je vsakega obiska, a najbolj pogreša delo na njivi. In čeprav je že štiri leta praprababica, ji vsi domači pravijo mama; ne nazadnje si ta naziv tudi zasluži, saj je bila mama ne le svojim otrokom, ampak tudi njihovim potomcem in vsem drugim, ki jih je pogosto pazila.
