Ponoči se širi grozen smrad

KRANJ – Profesor matematike na škofjeloški gimnaziji Marko Špolad in upokojenec Rafael Šumi sta že 15 let gonilna sila Civilne iniciative za zeleno Stražišče. Desetletje in pol neumorno opozarjata, da na zahodnem obrobju Kranja vse glasneje tiktaka ekološka bomba.


Na zboru krajanov sta ta teden, skupaj s številnimi krajani Stražišča, ki so napolnili dvorano kulturnega doma, novemu kranjskemu županu Matjažu Rakovcu in njegovim sodelavcem predstavila pereč problem, ki bi se ga kazalo lotiti čim prej. Zbor krajanov je potekal v mirnem tonu in se po dobri uri končal z obljubo, da se bodo na kranjski občini takoj lotili reševanja problematike.

Od potočnih rakov do mavričnih lis

Največja težava, na katero v Stražišču že vrsto let opozarjajo borci za čisto okolje, je industrijska cona Laze, v kateri delujeta tudi podjetje za predelavo nevarnih odpadkov in livarna. Cona leži v neposredni bližini Nature 2000, poleg tega je od strnjenega naselja oddaljena le lučaj. Okoli cone, ki nima urejene kanalizacije niti ni tukaj čistilne naprave, danes tečejo mrtvi potoki. Enkrat obarvani sivo, drugič zeleno, tretjič spet okrašeni z mavričnimi lisami. Domačini, ki so danes v zrelih letih, še pomnijo, kako so v teh potočkih plavale ribe in kako so v njih čofotali potočni raki, ter se čudijo, kako vse inštitucije in inšpekcije, ki jih imamo v Sloveniji, dopuščajo takšno stanje.

Zakopani sodi z odpadki?

Nedaleč proč od Laz je gozdnato območje, za katero ve glas ljudstva povedati, da je tja kranjska industrija pred desetletji odlagala odpadke – menda so še danes zakopani pod zemljo. Do danes krajanom še nihče ni dal jasnega odgovora na vprašanje, ali govorice o sodih z odpadki držijo. Prav tako domačini ne vedo, kaj naj bi bilo zakopano pod zemljo in koliko sodov naj bi kranjska industrija odložila v gozdiček, ki se razteza med Stražiščem in Zgornjimi Bitnjami.

V vseh teh letih so se borci za čisto okolje obrnili že na več naslovov, pri čemer jih je podprla nevladna organizacija Alpe Adria Green. Na problem so vztrajno opozarjale državne in občinske inšpekcije, s Stražiščem so se ukvarjala različna sodišča. »A ostali smo sami, z majhno ekipo, na katero sem silno ponosen,« je desetletje in pol dolg boj z mlini na veter ta teden opisal profesor matematike Marko Špolad.

Če je Špolad civilni iniciativi posodil svoj glas in obraz, pa je upokojenec Šumi tisti, ki vsa ta leta vztrajno beleži vse, kar se dogaja v Stražišču. Posnetih ima na stotine fotografij – večina njih ne kaže lepe ali neokrnjene narave, ki se razteza tik pod Joštom, priljubljenim kranjskim izletniškim hribčkom. Tudi na nedavnem zboru krajanov je 81-letni upokojenec postregel s sliko, ki se ti vtisne v spomin, kajti v dvorano kulturnega doma je prinesel vodo. Zbranim je pokazal nekakšno rjavo zelenkasto tekočino, ki jo je nekaj ur prej zajel iz potočka ob industrijski coni Laze. Tisti z boljšim spominom so se lahko samo spomnili, da je podobno brozgo Rafael Šumi že pred leti prinesel enemu od prejšnjih županov Kranja, pa se odtlej sporni potoček ni nič spremenil na lepše.