KNJIGA

Pomorsko preteklost rešujejo zanesenjaki

Objavljeno 12. maj 2013 17.18 | Posodobljeno 12. maj 2013 17.19 | Piše: Janez Mužič
Dobili smo biblijo o ladjarski dediščini slovenske in istrske obale.
Slobodan Simič - Sime opozarja, da je zadnji čas, da kaj ohranimo. Foto: Janez Mužič

»Odnos do naše ladijske dediščine je zelo slab in pri njem se kaže problem Slovencev, da sta naši največji ljubezni pohlep in zavist, o čemer je pisal že Prešeren. Če neka stvar ne prinaša večjega dobička od običajnega, nas to sploh ne zanima. Kapitalizem je ubil še tisto, kar se je pred njim pri nas razvijalo na področju varovanja tradicionalnih lesenih plovil in njihove gradnje,« je kritičen Boris Capuder, ki je duša in gonilna sila društva Bracera.

Društvo je zadnje pri nas, ki na slovenski obali v majhnem in še edinem delujočem škveru oziroma delavnici organizirano nadaljuje večstoletno tradicijo gradnje in restavriranja lesenih plovil.

Škver je v bližini gostišča Ribič ob Sečoveljskih solinah in o njem Capuder pravi: »Delavnica ima status tehnične in arheološke dediščine. Tu so stari originalni rimski pomoli, torej je bilo na tem kraju že rimsko pristanišče, kar pomeni, da je bil tu od nekdaj škver, kjer so barke tudi popravljali. V Istri in na jadranski obali takšnega primera, da so na enem kraju našli arheološke ostanke v povezavi s še delujočim popravljanjem lesenjač, ni.«

image
Želite stari barki vrniti življenje? Škver društva Bracera je pravi naslov za to. Foto: Janez Mužič

Društvo ima dobrih deset članov, trenutno pa ljubiteljsko obnavljajo štiri barke: star francoski rešilni čoln, bracero, guca in gajeto. Lastniki so z vseh koncev Slovenije. Ker tesarskih in drugih ladijskih mojstrov ni več, pri restavriranju in vzdrževanju ogromno naredijo sami s svojo spretnostjo ter priučenim znanjem, ob tem pa si med seboj pomagajo. So namreč dobra klapa, ki jih združuje ljubezen do vsega, kar je povezano z morjem. Če kdo želi pred propadom rešiti kakšno leseno barko, je škver gotovo najboljša priložnost za to.

Staro se vrne

Slovenci imamo malo primerkov avtentične ladjarske dediščine in lesena plovila, ki se umikajo plastiki, zavržena sramotno propadajo ter izginjajo. Po ocenah našega vodilnega poznavalca ladjarske dediščine Slobodana Simiča - Simeta je na naši obali poleg plovil v omenjenem škveru iz lesa le še okoli 50 batan oziroma ščif in drugih manjših čolnov ter okoli 20 nekoliko večjih plovil, od katerih so mnoga žal že spremenjena.

Ob mačehovskem odnosu države se za to dediščino bori predvsem peščica navdušencev Društva ljubiteljev starih bark Piran in društva Bracera. Tako se na Obali nemalo ljudi sprašuje, ali si ob zanemarjanju in nesposobnosti ohranjanja vsega s področja tradicionalnega ladjedelstva sploh zaslužimo, da smo pomorska država. Kaže, da je varovanje te dediščine predvsem v rokah redkih ljubiteljskih zanesenjakov, ki za strokovno in ne tako poceni restavriranje lesenjač sežejo v svoj žep.

Med njimi je vsekakor tudi Simič, ki je pred dnevi v Piranu ob velikem zanimanju domačinov predstavil svojo novo knjigo Tradicionalna plovila Istre. To je zelo obsežna, kompleksna in pomembna strokovna monografija, lahko bi ji rekli biblija o ladjarski dediščini slovenske in istrske obale.

»Barke gredo v pozabo in zadnji hip je, da kaj ohranimo. Knjiga je nastala po 25 letih proučevanja, do zadnjih podrobnosti sem izmeril in skiciral nešteto bark in vanjo poleg 300 strani besedila vključil skoraj 250 fotografij in 150 različnih računalniško obdelanih tehniških skic, ilustracij ter načrtov,« je povedal o svojem enkratnem raziskovalnem delu, ki predstavlja tudi že pozabljene postopke gradnje lesenjač in tako vabi pogumne, da se lotijo njihove obnove ali celo gradnje. Zato sklene: »Moj namen ni le pametovanje o nečem starem, kar izginja, ampak, da morda lahko to vrnemo.«

Deli s prijatelji