JAMA

Pol stoletja globin Kaninskih podov

Objavljeno 26. marec 2014 22.00 | Posodobljeno 26. marec 2014 22.00 | Piše: Marjan Raztresen
Ključne besede: jama Kanin
Italijani so v eni od jam na Kaninu prišli celo 660 metrov globoko, česar pa niso obešali na veliki zvon, da ne bi dobili konkurence.
Če je jama predolga ali pregloboka in je ni mogoče pregledati in raziskati v enem dnevu, je treba v jamski temini postaviti bivak in seveda zanj vse pritovoriti s površja, v gorah pa prej še iz doline. Foto: Dejan Ristič

Samo v Kaninskem pogorju, na Kaninskih in Rombonskih podih, so jamarji doslej odkrili in raziskali več kot 600 kraških jam, še več so jih na italijanski strani teh gora. Med njimi je kar pet brezen globljih od tisoč metrov, najgloblje, Čehi 2, pa je s 1502 metroma po globini sedma najgloblja jama na svetu. Kar pet od šestih slovenskih brezen, globljih od kilometra, je v tem pogorju.

Slovenija je, kot se ve, dežela klasičnega krasa. Zato je kar logično, da so slovenski naravoslovci že leta 1910 ustanovili svoje jamarsko društvo in v svoji domovini doslej odkrili in raziskali več kot 10.000 podzemskih jam. Pol stoletja pa mineva letos, kar so začeli raziskovati visokogorski kras Kaninskih podov in tej obletnici so te dni posvetili ves dan znanstvenih in osebnih spominov.

Leta 1963 so se ljubljanski jamarji začeli sistematično ukvarjati z iskanjem jam v teh gorah, kjer pa globlje od dobrih sto metrov niso prišli, ker so jih ustavili skalne ožine in ledeni čepi. Podjetnejši italijanski jamarji, ki so že takrat širili špranje, da so se splazili skoznje in prišli v nove dele jame, so v eni od njih na Kaninu prišli celo 660 metrov globoko, česar pa niso obešali na veliki zvon, da ne bi dobili konkurence.

Na Kanin redno hodijo predvsem ljubljanski jamarji pa tudi njihovi kolegi iz Kopra, Tolmina, Ribnice, Trsta, z Rakeka, iz Ajdovščine, Novega mesta in raziskovalci podzemlja iz vrste italijanskih mest, pa iz Češke, Slovaške, Poljske, Hrvaške, Bolgarije, Ukrajine in še od kod. Slovenski jamarji so si na Kaninskih podih pod dvatisočakom Malim Talirjem celo postavili svoj bivak, Ljubljančani pa postavljajo pod skoraj dvatisočakom Malim Babanskim Skednjem, kjer je skoraj na vsakem koraku luknja v temno podzemlje, malone vsako poletje svoj tabor.

Prvi rekordni uspeh v Kaninskem pogorju so jamarji dosegli nedaleč od planinskega Doma Petra Skalarja, kjer se na nadmorski višini 2335 metrov odpira vhod v Skalarjevo brezno, ki se v ničemer ne razlikuje od neštetih lukenj tamkajšnjega visokogorskega krasa. Odkar so v njem priplezali do globine 911 metrov, kar je bilo nekaj časa najgloblje brezno, ki so ga raziskali slovenski jamarji, so naši speleologi prepričani, da jih lahko prav vsaka špranja, ki se odpira v tamkajšnjem visokogorju, pripelje tisoč metrov globoko.

Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja so italijanski jamarji tik pod vrhom Pri Banderi na Rombonskih podih našli vhod v brezno Čehi 2, za njimi so naslednja leta prišli v jamo slovaški jamarji in za njimi tržaški, naposled pa še slovenski. Na veliki slovenski odpravi, ki je štela kar 43 jamarjev iz 14 društev, so skozi nešteta brezna 29. novembra 2001 natančno ob 18.20 priplezali do sifona v globini 1505 metrov (Italijani so jih pozneje namerili celo 1533), kar je zdaj najgloblja slovenska jama.

Vhod v brezno Mala Boka nedaleč od znamenitega slapa Boka so tolminski jamarji našli že leta 1968, nekaj let pozneje prekopali ožino in odprli so se jim jamski prostori, ki so jih v naslednjih letih pripeljali globoko, pravzaprav visoko v osrčje gore. Malone tri desetletja pozneje so nedaleč od tod, vendar višje v gori, poljski jamarji raziskovali brezno BC-4, ki so ga pozneje imenovali Poljska jama. Ko so načrti pokazali, da peljejo rovi tega brezna proti Mali Boki, so slovenski jamarski raziskovalci leta 2002 na nadmorski višini 1730 metrov vstopili v Poljsko jamo, prekopali v njenih globinah nekaj ožin, prišli skoznje v svojo Malo Boko, izstopili iz nje na nadmorski višini 450 metrov in povezali obe jami v enoten, 1319 metrov globok jamski sistem.

Italijanski jamarji iz Trsta in Ancone so leta 1989 pod dvatisočakoma Veliko Črnelsko Špico in Hudim Vršičem našli veliko špranjo in v njej v dobrem desetletju priplezali 1241 metrov globoko. Veliko Črnelsko brezno, kot se imenuje ta jama, je med drugim znano po doslej najodmevnejšem jamarskem reševanju pri nas. Leta 1990 se je globoko pod zemljo poškodoval jamar, pri njegovem reševanju je sodelovalo 180 jamarskih reševalcev iz Slovenije in Italije, ponesrečenca so po treh dneh rešili, med reševanjem pa se je smrtno ponesrečil eden od reševalcev.

Leta 1998 so ljubljanski jamarji našli pod Visoko glavo in vrhom Kanina 2257 metrov visoko vhod v brezno, ga v naslednjih letih raziskali do globine 1242 metrov in ga po svojem zaslužnem preminulem članu in raziskovalcu Kanina Reneju Vrbovšku imenovali Renejevo brezno. Prav tako gre Ljubljančanom zasluga, da so do sedanje največje globine 1182 metrov raziskali brezno Vandima ob planinski poti na Rombon.

Vsaj še ena podzemska zanimivost je v kaninskih gorah pod Velikim Babanskim Skednjem: vsem drugim špranjam in luknjam, ki se odpirajo v skalovju, je na videz popolnoma podobna ena od njih, ki pa se brez vsakršnih vmesnih stopenj konča v globini 643 metrov. Vrtiglavica, kot se imenuje, je največja neprekinjena jamska vertikala na svetu.

 

Svetovni rekorderji

Jamarski globinski mejnik so že leta 1955 postavili francoski jamarji, ko je njihov speleolog Joseph Berger s tovariši priplezal v enem od brezen v francoskih Alpah najprej 985 in nato 1198 metrov globoko. Gouffre Berger, kot se odtlej imenuje to brezno, je bilo do leta 1963 najgloblje na svetu, o teh raziskavah je že leta 1955 izšla uspešnica Operacija – 1000, ki jo je v slovenščino prevedla Henriette Kunaver, žena Pavla Kunaverja. Odtlej so si jamarji povsod po svetu prizadevali, da bi ta rekord dosegli in presegli. Najgloblje v zemeljska nedra, 2190 metrov, je jamarjem doslej uspelo priplezati v jamskem sistemu Voronja-Krubera na Kavkazu, najnižja točka v jami pa je le 66 metrov nad morjem.

 

Deli s prijatelji