BOVEC – Šakal je starodavna vrsta iz družine psov, po velikosti in načinu življenja podobna ameriškemu kojotu, ki se dobesedno klati naokrog in preživlja z lovom manjših sesalcev, kobilic, ptic ter z ostanki mrhovine, ki mu jih pustita volk in medved. Seveda se ne brani niti ovac, zato imajo ovčarji na Bovškem z njim precejšnje težave. Obstajajo tri vrste: progasti šakal, podsedliški in naš navadni ali zlati šakal, ki živi v severni Afriki, na Arabskem polotoku, v Indiji, Mali Aziji, jugovzhodni Evropi, torej na Balkanu, in od leta 1953 s presledki tudi v Sloveniji.
Šakala Dubrovničanom podtaknili Benečani?
Pisni viri na območju Balkana in Dalmacije ga prvič omenjajo vse do 15. stoletja, ko so prebivalci otoka Korčula pripravili prvi lovski pregon te živali, ki se je očitno lotevala njihovih ovac. In tu se začne ena najfantastičnejših teorij o tem, kako so šakali prišli v Evropo. Ne iz Grčije, temveč Afrike.
Nemški biolog je v 30. letih 20. stoletja raziskoval šakala v Dalmaciji. Po stoletnem preganjanju in občasnih naselitvah se v Dalmaciji pojavi okrog leta 1920. Pojav šakala v Dalmaciji, starodavni rimski mediteranski provinci, je vznemiril nemškega biologa Afreda Kühna, ki se je v 30. letih odpravil v Dalmacijo, da ga prouči. Zapišimo, da je bila takrat nemška znanost na vrhuncu moči in zato občutljiva za tovrstne pojave v naravi. Kühn je v Dubrovniku izbrskal dokument, kjer je pisec zatrjeval, da so šakala v Dubrovniško republiko skrivaj naselili Benečani iz Afrike, da bi škodili Dubrovničanom. To je objavil v nemški strokovni reviji in teorija o afriškem izvoru v Evropi živečega zlatega šakala je obveljala vse do 80. let 20. stoletja, ko je skupina biologov, med njimi tudi Slovenec prof. Boris Kryštufek, s primerjalno analizo lobanj evropskih in afriških šakalov dokazala, da teorija ne drži. Žival naj bi se v Evropo naselila iz Turčije, med poledenitvijo pred 9000 leti naj bi prečila morje pri Bosporju ali Dardanelah. »Lobanje afriških se tako razlikujejo od lobanj evropskih, da povezava ni mogoča, čeprav gre še vedno za isto vrsto, ki jo v zadnjem obdobju opažamo tudi v Sloveniji,« pojasnjuje dr. Kryštufek.
Od Tolmina do Ljubljanskega barja
V Sloveniji so ga prvič opazili 1953. Prof. Kryštufek pojasnjuje, da so prav takrat pastirji iz Bosne in Makedonije v iskanju paše prignali v Slovenijo ogromne črede ovac, ki so jim sledili šakali. Pastirji so ovce razprodali, šakali pa so ostali in se klatili naokrog. Lovci so z njimi hitro opravili, zatem jih v Sloveniji niso odkrili vse do 1980., ko so se pojavili v Istri, in zanimivo, opazili so jih v sečoveljskih solinah. Danes šakal živi tako rekoč po vsej Sloveniji: predvsem na Ljubljanskem barju, Primorskem, Tolminskem, pod Kamniškimi Alpami in na Dravskem polju. Med tremi omenjenimi vrstami je evropski navadni ali zlati šakal največji. Visok je od 35 do 50 centimetrov in tehta od 10 do 16 kilogramov. Je v zelo tesnem sorodu z volkom in ameriškim kojotom, ki mu je na las podoben.
Iz Srbije, Madžarske in Bolgarije poročajo o velikem povečanju števila teh živali. Prof. Kryštufek navaja, da so leta 1999 na Madžarskem odstrelili do 50 šakalov, v zadnjem obdobju jih vsako leto čez 700. Vzroki za širitev tega plenilca so po svoje logični: »Šakal je manjši, prilagodljiv oportunist in za okolico v primerjavi z volkom bistveno manj moteč, zlahka ga zamenjamo z domačim psom. Dokazali so, da se najraje zadržuje v povprečju dva kilometra od naših naselij, ki se jim ponoči zlahka približa in stika za hrano.« Posledično so konflikti neizbežni, tako naj bi ovčarji na Bovškem pred tedni doživeli prvi pokol ovac, ki naj bi ga zagrešili šakali.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Šakali, volkovi
ali klateški psi?
