»Pogosto si službe v hlastanju za dobičkom starše dobesedno lastijo, jih odtujujejo lastnim otrokom.«
»Pogosto si službe v tem turbokapitalističnem hlastanju za dobičkom starše dobesedno lastijo, jih odtujujejo lastnim otrokom, zato ker starši nimajo časa, ki bi ga lahko kakovostno preživljali s svojimi otroki. In to je tisto, kar je najbolj narobe. In potem ni nadzora, kaj ti otroci, ki so prepuščeni spletnim napravam, počnejo na njih, kaj vidijo.« To so besede predsednika Združenja ravnateljev Gregorja Pečana, izrečene v oddaji Odmevi. Dodaja: »Šole lahko hermetično zapremo, pa ne bomo stoodstotno varni. Zato je to treba zagotoviti na način, na kakršen le lahko, tudi s policijo okoli šol, dejansko občutek varnosti in varnost, potem pa intenzivno delati na preventivi in vzgoji, in to mora biti zelo široko zasnovana družbena akcija.«
Glede policije okoli šol je dejal, da je to dobrodošlo, če to daje državljanom občutek varnosti, je pa izrazil resne zadržke proti temu, da bi se morebiti sistemiziralo delovno mesto oboroženega varnostnika v šolah.
Na drugi strani je Lara Romih, predsednica zveze aktivov svetov staršev, žena znanega voditelja Boštjana Romiha, dejala, da večina staršev ni za pretirano policijsko prisotnost v okolici šol, naj pa bodo tam, kjer denimo nasilje zaznajo, ne želijo pa si, da bi bila takšna nova normalnost.
»Otrok je posledica tega, kar je družba ustvarila. Mi smo dolžni to pospraviti in urediti, karkoli to pomeni,« je jasna Romihova. Pri tem poudarja, da je biti starš edini poklic, za katerega ti ni treba biti usposobljen in za katerega ne potrebuješ nobene šole: »Nismo vsi starši usposobljeni biti dobri ali povprečni starši. In nekateri starši bi potrebovali kako pomoč. Če nekako ne zmore vsega tega, je šola tista, ki tudi vzgaja, pripomore. Koliko je starš pripravljen sodelovati ...«
»Šola je lahko nadgradnja domače vzgoje ali pomoč. Starši, ki opravijo svojo nalogo, kot je treba, in tudi sodelujejo s šolo, lahko dosežejo zelo v redu rezultate. A pogosto v današnjem času ni tako,« dodaja Pečan. Opozarja, da se kaj takšnega, kar se je zgodilo v Srbiji, lahko kadarkoli zgodi tudi pri nas.
Romihova je dejala, da so starši razočarani nad svetom, kakršnega smo ustvarili za naše otroke. Poudarja, da se tega moramo lotiti globalno: »Korenito moramo začeti spreminjati te vzorce.« Poudarja permisivno vzgojo in pravila, s katerimi smo zašli v neki ekstrem, ko se otroku ne sme pogledati niti v torbo ali pogledati na glavo, ali ima uši: »To ne pelje v dobro smer.«
