NAJDBE ARHEOLOGOV

Podnevi pokopavali le otroke in reveže

Objavljeno 31. oktober 2020 21.02 | Posodobljeno 31. oktober 2020 21.02 | Piše: Primož Hieng

Večina starih Rimljanov je verjela v povezavo smrti z življenjem. Na Gosposvetski cesti v Ljubljani odkopali več kot 350 skeletov.

Modra posoda predstavlja izjemno najdbo. FOTO: Matija LukiĆ
Pred dnevom spomina na mrtve smo pogledali, kako so pokopavali naše prednike pred dva tisoč leti v takratni Emoni. Najdbe arheologov na več najdiščih v središču Ljubljane so bile naravnost osupljive.

Izkopavanja pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani, ki so jih izvajali pred dvema letoma, so prinesla presenetljiva odkritja, saj so na tem območju prvič odkrili pokopališče emonske zgodnjekrščanske skupnosti. Med več kot 350 skeletnimi pokopi je posebno izstopal središčni kamniti sarkofag neznane ženske iz zgodnjekrščanske dobe, okoli katere je pozneje nastalo pokopališče z več sto grobovi. V njenem sarkofagu je poleg dveh zapestnic ležala posoda iz prosojnega modrega stekla z reliefnim okrasom in grškim napisom Pij, da bi živel večno, veliko let!.


Zakon dvanajstih tablic


Arheološka izkopavanja na delu Vošnjakove ulice pri hotelu Lev so dala vpogled v še eno emonsko pokopališče oziroma v del severnoemonskega pokopališča iz časa 1. in 2. stoletja našega štetja. Torej dobrih 300 let, preden je le nekaj metrov jugovzhodneje pod današnjo Gosposvetsko cesto nastalo pokopališče prve krščanske skupnosti v Emoni.

»Število dragocenih predmetov nam je dalo misliti o antičnih pogrebnih običajih iz obdobja, ko so Rimljani še verjeli v mnoga božanstva,« pravi arheologinja Mojca Fras. »Prepričanje, da duša po smrti telesa preživi, je bilo starodavno in močno zasidrano. To je bilo v nasprotju z manjšinskimi epikurejskimi in stoičnimi filozofskimi idejami o smrtnosti duše, ki, ker je tudi sama materialna, umre skupaj s telesom. Navkljub temu je večina Rimljanov verjela v povezavo smrti z življenjem ter da slednje ni zgolj vmesno obdobje med dvema prazninama. Iz tega prepričanja izhajajo kompleksni rimski pogrebni običaji.«

Način pokopa pokojnikovih posmrtnih ostankov se je ves čas skozi zgodovino spreminjal, dodaja Frasova. »Iz Zakona dvanajstih tablic iz 5. stoletja pred našim štetjem je razvidno, da sta bila v tem času v uporabi oba načina pokopa, inhumacija, to je pokop celega trupla, in kremacija, torej sežig in pokop v žari, kar pa se je nekako v 4. stoletju pred našim štetjem spremenilo. Tako arheološki zapis kot pisni viri v večini primerov (z redkimi izjemami inhumacije in celo balzamiranja trupla) izpričujejo žgan način pokopa. Antična pisca Plinij in Cicero v 1. stoletju pred našim štetjem pišeta celo o tem, da naj bi pokop celega trupla v Rimu predstavljal skrajno primitiven ritual.«


Z nogami proti vratom

Rimljani so načine pogreba in z njim povezane prakse delili v štiri skupine. Najpogostejši je bil t. i. funus translaticum, s katerim se je svojim umrlim poklonila večina rimskih državljanov. Posebni pogrebni rituali pa so bili rezervirani za vojake rimske vojske, osebe, zaslužne za državniške dosežke, ter seveda za cesarja in njegovo družino.

»Pogrebni ritual je v rimskem času zajemal vse, kar se je dogajalo v času od pokojnikove smrtne ure do trenutka, ko so bile opravljene vse ceremonije, povezane s pokopom,« pravi Frasova. »Ko je človek umiral, so se ob njem zbrali svojci, ki so ga tolažili in podpirali v zadnjih urah. Umirajočemu najbližji je imel čast, da ga je ob zadnjem izdihu poljubil in na tak način zadržal dušo, ki je ob tem zapustila telo. Sledila je priprava trupla, ki je do pogreba ostalo v družinski hiši, vedno z nogami obrnjeno proti izhodu. Po največ sedmih dneh so truplo na mrtvaški postelji odnesli do mesta sežiga na leseni grmadi. Po kremaciji so pepel in ožgane kosti svojci zbrali na kup in jih položili v žaro ali pepelnico, to pa dali v vnaprej pripravljeno grobno jamo. Skupaj z žaro so bili pokopani tudi osebni pokojnikovi predmeti ter popotnica v obliki hrane in pijače, ki je človeka spremljala na dolgi poti v onostranstvo. Celoten pogreb je potekal vedno ponoči, v soju bakel. V dnevni svetlobi so bili pokopani zgolj otroci in najrevnejši. Sledila je obredna pojedina na grobu mrtvega, ob različnih javnih praznikih pa so se mu svojci prihajali poklanjat skozi vse leto.«

Na tak način so ljudje pokopavali v celotnem Rimskem imperiju, tudi v Emoni in torej na odkritem pokopališču pod današnjo Vošnjakovo ulico tik ob hotelu Lev. »Eden izmed najzanimivejših predmetov, ki so ga ljudje neznanemu prebivalcu ali prebivalki Emone v grob položili pred skoraj 2000 leti, je vsekakor krožnik najfinejše keramičarske produkcije,« dodaja arheologinja Mojca Fras. »V notranjosti na dnu je označen z žigom v obliki podplata, premazan je z rdečim premazom in okrašen z zanimivimi okraski v obliki gledaliških mask. Tovrstno fino namizno posodje, ki ga označuje bleščeč rdeč premaz, je bilo namenjeno serviranju hrane ob posebnih priložnostih. Le kdo ve, kakšna hrana se je na tem krožniku znašla v času pogreba v grobu neznanega Emonca oziroma Emonke.«

Najboljši vpogled v žgane emonske grobove iz 1. in 2. stoletja boste dobili, če v roke vzamete monografijo Severno emonsko grobišče, ki jo je že leta 1972 objavila arheologinja Ljudmila Plesničar Gec.
Umirajoče-mu najbližji je imel čast, da ga je ob zadnjem izdihu poljubil in na tak način zadržal dušo.




Deli s prijatelji