SPOMINI
Po pol stoletja njihove šole ni več
Ob obletnici so se zbrali učenci generacije, ki je med letoma 1963 in 1971 obiskovala OŠ Sladki Vrh s sedežem v Vranjem Vrhu.
Odpri galerijo
Pred oseminpetdesetimi leti so skupaj sedli v šolske klopi. Povezali so se kot ukaželjni otroci in osem let skupaj gulili šolske klopi. Žal skozi šolska vrata, za zidove in v razrede svoje stare učilne zidane, ki skriva številne spomine, niso mogli vstopiti, saj šole ni več. A ni pogorela, kot bi kdo pomislil, temveč so jo preuredili v družinska stanovanja. Osnovno šolo pa preselili v Sladki Vrh.
Srečanje so zato izvedli v gostišču na Zgornji Velki. Zbralo se je štirinajst postavnih gospa in pet šarmantnih gospodov. Večina jih je prišla iz bližnjih slovenjegoriških krajev, saj so po šolanju ostali v domačih vaseh in si tukaj ustvarili družine. Uspešni so bili na svojih področjih dela, tako da lahko danes uživajo zasluženo pokojnino.
Uvodoma so se z minutnim molkom zavedli svoje minljivosti, saj več sošolk in sošolcev ni več med živimi. Ob tej pomembni obletnici je udeležence srečanja pozdravil Mirko Ploj. Izrazil je veselje, da jih vidi tako zdrave in polne pozitivne energije. Izpostavil je, da so jih učili sami znani učitelji, na kar so posebno ponosni. Med njimi je omenil Toneta Partljiča in Petra Ternovška. Zaželel jim je, naj si čim večkrat vzamejo čas za prijatelje, za ljudi, ki jih imajo radi, in počnejo stvari, ki so jim v veselje. Za prizadevnost in pogumno idejo se je zahvalil organizatorki srečanja, sošolki Marici.
Udeleženci srečanja so obujali spomine na čas pred pol stoletja, ki je bil drugačen, težak, pa vendar lep. V šolo so prihajali peš, nekateri zelo daleč, ob vsakem vremenu. Pozimi so prišli premraženi in utrujeni od naporne poti, poleti prepoteni. A bilo je nadvse lepo in neponovljivo. Spominjali so se osnovnošolskih dni, izletov ter drobnih nagajivosti, ki so popestrile šolske urice.
Častitljivo obletnico so proslavili sproščeno. Prisrčno vzdušje jih je ponovno povezalo. Zaključili so v večernih urah, z željo, da se še kdaj srečajo.
Učili so jih sami znani učitelji, na kar so posebno ponosni. Med njimi Tone Partljič in Peter Ternovšek.
Srečanje so zato izvedli v gostišču na Zgornji Velki. Zbralo se je štirinajst postavnih gospa in pet šarmantnih gospodov. Večina jih je prišla iz bližnjih slovenjegoriških krajev, saj so po šolanju ostali v domačih vaseh in si tukaj ustvarili družine. Uspešni so bili na svojih področjih dela, tako da lahko danes uživajo zasluženo pokojnino.
Uvodoma so se z minutnim molkom zavedli svoje minljivosti, saj več sošolk in sošolcev ni več med živimi. Ob tej pomembni obletnici je udeležence srečanja pozdravil Mirko Ploj. Izrazil je veselje, da jih vidi tako zdrave in polne pozitivne energije. Izpostavil je, da so jih učili sami znani učitelji, na kar so posebno ponosni. Med njimi je omenil Toneta Partljiča in Petra Ternovška. Zaželel jim je, naj si čim večkrat vzamejo čas za prijatelje, za ljudi, ki jih imajo radi, in počnejo stvari, ki so jim v veselje. Za prizadevnost in pogumno idejo se je zahvalil organizatorki srečanja, sošolki Marici.
Udeleženci srečanja so obujali spomine na čas pred pol stoletja, ki je bil drugačen, težak, pa vendar lep. V šolo so prihajali peš, nekateri zelo daleč, ob vsakem vremenu. Pozimi so prišli premraženi in utrujeni od naporne poti, poleti prepoteni. A bilo je nadvse lepo in neponovljivo. Spominjali so se osnovnošolskih dni, izletov ter drobnih nagajivosti, ki so popestrile šolske urice.
Častitljivo obletnico so proslavili sproščeno. Prisrčno vzdušje jih je ponovno povezalo. Zaključili so v večernih urah, z željo, da se še kdaj srečajo.