MARIBOR – Z različnimi izgubami v življenju se težko soočajo že odrasli in pogosto potrebujejo precej časa, da jih prebolijo, se poberejo in gredo dalje. Še toliko težje je to za otroke. Izgube bližnjih v življenju mladih lahko vodijo tudi do depresij, zdravstvenih težav, vedenjske problematike. Tovrstni primeri so, kot pravijo statistike, v zadnjih letih v porastu in nemalokrat se zgodi, da otrokom v njihovi žalosti niti starejši ne morejo ali preprosto ne znajo pomagati kljub še tako veliki dobronamernosti. Tudi to je eden od razlogov, da se s takšnimi stvarmi spoprijema Slovensko društvo hospic. Tik pred prazniki so na Pohorju, v Domu Miloša Zidanška, organizirali Tabor za levjesrčne.
Srce je velika soba, polna oken, polna vrat, v njem živijo majhni strahci in pa kak prijazen škrat. Če so okenca zaprta, žalost stiska ga za vrat, če odpreš to srčno sobo, glej prepih, glej ta obrat.
»Srce je velika soba, polna oken, polna vrat, v njem živijo majhni strahci in pa kak prijazen škrat. Če so okenca zaprta, žalost stiska ga za vrat, če odpreš to srčno sobo, glej prepih, glej ta obrat. Včasih ni dovolj, da si prisrčen, včasih moraš biti levjesrčen, kadar se zgodi, kar te žalosti, srce odpri, srce odpri,« se glasi prvi del njihove himne.
Ne le za najmlajše
Tovrstni tabor je kljub temu, da je bil letošnji že 19. po vrsti, za marsikoga še bolj ali manj nova stvar. Ljudje se s tistim, kar prinaša življenje, različno spopadajo in pogosto sami niti ne vedo za vse možnosti pomoči, ki so jim na voljo. Gre za tri dni in pol trajajoči vseslovenski program za otroke in mladostnike, ki so doživeli smrt bližnje osebe, tukaj pa jim izgubo pomagajo preboleti. Tabor, ki se levjesrčni imenuje zaradi pogumnega soočanja z žalostjo in drugimi posledicami izgube ter omogoča začeti ali nadaljevati pot, je brezplačen. Kaj pravzaprav v praksi to pomeni? »Tabor zagotovi varen prostor pri spoprijemanju z žalovanjem. Organizatorji to dosegamo z izbranimi igrami, likovnimi tehnikami, oblikovanjem, s skupinami, v katerih si lahko otroci delijo svoje izkušnje, igranjem vlog, glasbo, spominskimi obredi in svečanostmi,« pravi Martina Košar, vodja letošnjega tabora. Če je bil kot takšen na začetku mišljen predvsem za otroke, je zdaj namenjen otrokom in mladostnikom med 5. in 17. letom starosti. V najobčutljivejših obdobjih torej, saj gre za mlade, ki jim je ne glede na starost skupno to, da so v najbolj občutljivih razvojnih in odraščajočih letih, v katerih se hkrati soočajo z drugimi stvarmi v življenju.
Želijo si svoj dom
Tabor, ki ga organizirajo na različnih lokacijah po Sloveniji, je bil mišljen v skupinski obliki. »Izbiramo domove in takšne lokacije, kjer je na voljo dovolj prostorov in miru za varno delo. Želimo si, da bi v prihodnje organizirali vsaj dva na leto,« doda Košarjeva. Udeleženci so po sobah nastanjeni ločeno po spolu in starostnih skupinah. Z njimi delajo strokovno usposobljeni voditelji in prostovoljci. Mednje spadajo tudi izvajalci kreativnih delavnic, usposobljeni za žalovanje ali z znanjem pomoči z umetnostjo. V vsako skupino, manjšo od osem članov, so vključene tri odrasle osebe, ki so zadolžene za skrb za fizično, psihično in čustveno varnost. Kreativne delavnice so prilagojene starosti otrok in njihovemu procesu žalovanja.
Zaradi pogostih primerov in tudi spodbudnih rezultatov Tabor za levjesrčne gradi prostor, ki otrokom pomaga žalovati na njim lasten način, jim omogoča lažje izražanje stiske, nov začetek in prebolevanje izgube. A kot po navadi je tudi uspešnost pri uresničevanju te plemenite namere odvisna od finančnih sredstev. Zato je tabor vesel prostovoljnih prispevkov. Podrobnejše informacije, oblike pomoči in drugo so na voljo na telefonski številki Slovenskega društva hospic in na njihovi uradni spletni strani ter na profilu na facebooku.
