DIRKA
Po Gorjancih sta hrumela tudi oče in hči
Na gorskohitrostni dirki prevozili 4,3 kilometra dolgo traso v slabih dveh minutah, 22-letna Polona Jeršin sledi očetu Martinu.
Odpri galerijo
Dirkač Martin Jeršin z Otočca je za ta strasti polni šport navdušil tudi hčer Polono. FOTOgrafije: Jaroslav Jankovič
Člani AŠD Novo mesto in AŠD SA-I na Gorjancih so v kraju Dolnja Težka Voda pripravili gorskohitrostno dirko GHD Gorjanci 2018, četrto letos za slovensko državno prvenstvo (SLO DP GEN), ki seveda šteje tudi za mednarodni pokal FIA (IHCC) in pa za gorsko prvenstvo starodobnih vozil (HHCC).
Medtem ko se je po gorjanski cesti od starta pri restavraciji Prepih do 4,3 kilometra oddaljenega cilja pri Vinji vasi preganjalo skoraj 80 dirkačev, jih je v nedeljo v dveh dirkah tekmovalo in prišlo na cilj 74. Na velikem parkirišču pod restavracijo so imeli obiskovalci kaj videti. Od starodobnih predelanih in sfriziranih fičkov, starih petic in škod, beemvejev in princev, s kakršnimi smo se vozili v sedemdesetih in osemdesetih, hond, porschejev, fiatov, iz katerih so pometali sedeže in v notranjosti po predpisih zavarili kletke iz cevi, do čisto pravih, odsluženih formul s spojlerji, ki med vožnjo tečejo le dva centimetra dvignjene nad asfaltno površino.
Vreme je bilo dirkačem naklonjeno, saj so sonce občasno zakrili oblaki in nam namenili nekaj sence.
Pred dirko smo stikali v servisni coni in naleteli na mlado avstrijsko dirkačico Kerstin, ki je ravno menjala pnevmatiko. Punca je zelo odločno prijela v roke akumulatorski vijačnik in odvila matice ter z lahkoto zavalila gumo na cerado, jo očistila ter privila nazaj.
No, bilo bi bogokletno, če ne bi obiskali tabora Jeršinovih, kjer oče Martin dirka že 12. leto in je v ta cestni adrenalin pritegnil še 22-letno hčer Polono, ki se je v nedeljo po trasi pognala s svojo hondo integro, ki ima skoraj 200 konjev. V skupni razvrstitvi je s časom 4:59,620 zasedla zgledno 47. mesto.
Polona, študentka strojništva in dirkačica, nam je povedala: »Pritegnila me je hitrost, adrenalin, kar stresem se, ko pohodim plin,« je priznalo sicer umirjeno dekle, ki že zdaj ve več o delovanju avtomobilov kot marsikateri možakar na sceni. No, bilo bi zares neokusno, če ne bi omenili njene mame, Martinove žene Lidije, ki je na dirkah srce Jeršinovega tabora. Medtem ko nam je prijazno ponudila pecivo, je povedala: »Veste, dirke in avtomobili me sploh ne zanimajo, o njih ne vem nič in sploh ne sedem vanje. Se pa imamo lepo, hodimo naokoli in jaz skrbim, da se imata Polona in Martin dobro.« Dokaz kot na dlani, da za dobro odpeljano dirko ni dovolj le močan motor!
V soboto je s svojo značilno formulo vee v kategoriji starodobnikov (historic) startal tudi stari znanec gorskohitrostnih dirk, v Sloveniji živeči Anglež David White. A mu je sredi poti odpovedal motor in v dolino ga je pripeljala avtovleka. Kljub vsemu je bil nasmejan in nam je z veseljem razkazal avtomobil, s kakršnim so dirkali v petdesetih.
Preskočili smo v razred 3000+ in obiskali tabor enega naših najboljših dirkačev Milana Bubniča, ki se je pognal v hrib s svojo lancio delto, pravo zverino, ki ima skoraj 700 konjev, in je v skupni razvrstitvi dirke zasedel tretje mesto. Tudi on je prišel s celotno družino, prijazno ženo in hčerkama, ter mehaniki, ki so v ekipi že leta.
»Gre za eno samo veselje, če imaš to rad, boš vložil v to vse presežke, kar jih imaš.« Priprava avtomobila in dirkanje posameznega dirkača staneta od 30.000 do 40.000 evrov na leto.
Ovinkasta, a vendarle udobno široka cesta proti Vinji vasi teče najprej skozi gozd, nato pa se na poljani pred ciljem nastavi soncu. Tik pred okrepčevalnico na grebenu so organizatorji postavili šikano, oviro iz starih gum, pred katero so morali dirkači spustiti plin in dobro stopiti na zavoro, da so lahko izpeljali slalom.
»Nekaj gum je odletelo, a večjih težav ni bilo,« nam je povedal sodnik na šikani. Imeli pa smo tudi srečo in se z legendo slovenskega avtomobilizma, 73-letnim Janezom Milavcem - Bulijem, zapeljali v varnostnem avtomobilu po trasi. Na vprašanje, ali so bila pred desetletji, ko je dirkal on, vozila kaj manj stabilna, nam je presenetljivo odgovoril: »Ne, sploh ne. Avtomobili niso bili manj stabilni, v nasprotju z današnjimi pa smo takrat lahko vse popravili sami. Danes ne gre več tako. Hkrati smo zvečer po dirki tudi kdaj zapeli. Tudi tega danes ni več.«
Skupna razvrstitev dirke GHD Gorjanci 20181. Vaclav Janik, Češka, 3:33,213
2. Vladimir Stankovič, Slovenija, 3:41,037
3. Milan Bubnič, Slovenija, 3:46,619
V kategoriji starodobnikov historic HHCC je bil najhitrejši Italijan Piero Lottini.
2. Vladimir Stankovič, Slovenija, 3:41,037
3. Milan Bubnič, Slovenija, 3:46,619
V kategoriji starodobnikov historic HHCC je bil najhitrejši Italijan Piero Lottini.
Medtem ko se je po gorjanski cesti od starta pri restavraciji Prepih do 4,3 kilometra oddaljenega cilja pri Vinji vasi preganjalo skoraj 80 dirkačev, jih je v nedeljo v dveh dirkah tekmovalo in prišlo na cilj 74. Na velikem parkirišču pod restavracijo so imeli obiskovalci kaj videti. Od starodobnih predelanih in sfriziranih fičkov, starih petic in škod, beemvejev in princev, s kakršnimi smo se vozili v sedemdesetih in osemdesetih, hond, porschejev, fiatov, iz katerih so pometali sedeže in v notranjosti po predpisih zavarili kletke iz cevi, do čisto pravih, odsluženih formul s spojlerji, ki med vožnjo tečejo le dva centimetra dvignjene nad asfaltno površino.
Dirkač Martin Jeršin z Otočca je za ta strasti polni šport navdušil tudi hčer Polono. FOTOgrafije: Jaroslav Jankovič
Vreme je bilo dirkačem naklonjeno, saj so sonce občasno zakrili oblaki in nam namenili nekaj sence.
Kar strese se, ko pohodi plin
Dirkači so v svojih pisanih konjičkih startali na pol minute. Rohnenje in cviljenje gum, ki so jih tik pred dirko sneli in za boljši oprijem dobro očistili vseh kamenčkov, sta odmevali po dolini.Pred dirko smo stikali v servisni coni in naleteli na mlado avstrijsko dirkačico Kerstin, ki je ravno menjala pnevmatiko. Punca je zelo odločno prijela v roke akumulatorski vijačnik in odvila matice ter z lahkoto zavalila gumo na cerado, jo očistila ter privila nazaj.
130km/h in več je bila povprečna hitrost prvih petih najboljših dirkačev.
No, bilo bi bogokletno, če ne bi obiskali tabora Jeršinovih, kjer oče Martin dirka že 12. leto in je v ta cestni adrenalin pritegnil še 22-letno hčer Polono, ki se je v nedeljo po trasi pognala s svojo hondo integro, ki ima skoraj 200 konjev. V skupni razvrstitvi je s časom 4:59,620 zasedla zgledno 47. mesto.
Formule so švigale mimo.
Polona, študentka strojništva in dirkačica, nam je povedala: »Pritegnila me je hitrost, adrenalin, kar stresem se, ko pohodim plin,« je priznalo sicer umirjeno dekle, ki že zdaj ve več o delovanju avtomobilov kot marsikateri možakar na sceni. No, bilo bi zares neokusno, če ne bi omenili njene mame, Martinove žene Lidije, ki je na dirkah srce Jeršinovega tabora. Medtem ko nam je prijazno ponudila pecivo, je povedala: »Veste, dirke in avtomobili me sploh ne zanimajo, o njih ne vem nič in sploh ne sedem vanje. Se pa imamo lepo, hodimo naokoli in jaz skrbim, da se imata Polona in Martin dobro.« Dokaz kot na dlani, da za dobro odpeljano dirko ni dovolj le močan motor!
Janez Milavec - Buli: »Včasih smo vse popravili sami.«
V soboto je s svojo značilno formulo vee v kategoriji starodobnikov (historic) startal tudi stari znanec gorskohitrostnih dirk, v Sloveniji živeči Anglež David White. A mu je sredi poti odpovedal motor in v dolino ga je pripeljala avtovleka. Kljub vsemu je bil nasmejan in nam je z veseljem razkazal avtomobil, s kakršnim so dirkali v petdesetih.
Sodelovali so tudi sfrizirani fički.
Preskočili smo v razred 3000+ in obiskali tabor enega naših najboljših dirkačev Milana Bubniča, ki se je pognal v hrib s svojo lancio delto, pravo zverino, ki ima skoraj 700 konjev, in je v skupni razvrstitvi dirke zasedel tretje mesto. Tudi on je prišel s celotno družino, prijazno ženo in hčerkama, ter mehaniki, ki so v ekipi že leta.
»Gre za eno samo veselje, če imaš to rad, boš vložil v to vse presežke, kar jih imaš.« Priprava avtomobila in dirkanje posameznega dirkača staneta od 30.000 do 40.000 evrov na leto.
Po dirki ne prepevajo več
Organizacija GHD ni mala malica, saj mora organizator zagotoviti varovanje po predpisih, servisno cono, gasilce, reševalce, sodnike na trasi ... Kot nam je povedal predsednik organizacijskega odbora Viktor Levec, dirka stane približno 70.000 evrov, pripravlja in izpelje jo 150 prostovoljcev, ki seveda delajo zastonj.Ovinkasta, a vendarle udobno široka cesta proti Vinji vasi teče najprej skozi gozd, nato pa se na poljani pred ciljem nastavi soncu. Tik pred okrepčevalnico na grebenu so organizatorji postavili šikano, oviro iz starih gum, pred katero so morali dirkači spustiti plin in dobro stopiti na zavoro, da so lahko izpeljali slalom.
Avstrijka Kerstin je kot za šalo odvila gumo.
»Nekaj gum je odletelo, a večjih težav ni bilo,« nam je povedal sodnik na šikani. Imeli pa smo tudi srečo in se z legendo slovenskega avtomobilizma, 73-letnim Janezom Milavcem - Bulijem, zapeljali v varnostnem avtomobilu po trasi. Na vprašanje, ali so bila pred desetletji, ko je dirkal on, vozila kaj manj stabilna, nam je presenetljivo odgovoril: »Ne, sploh ne. Avtomobili niso bili manj stabilni, v nasprotju z današnjimi pa smo takrat lahko vse popravili sami. Danes ne gre več tako. Hkrati smo zvečer po dirki tudi kdaj zapeli. Tudi tega danes ni več.«
