Plemiški duh, podkrepljen z zelenim zlatom

Majhnost Slovenije je tista, ki daje državi čarobnost ter prijetnost za potovanje prek različnih regij, občin, krajev in, če hočete, pokrajin, v le kratkem času. Mnogi se bržkone spominjajo dolgih ur vožnje iz severovzhodnega dela Slovenije proti osrednjemu delu in Primorski po magistralni cesti. Pravo odrešitev je med letoma 2004 in 2009 prinesla slovenika, avtocestna povezava med Šentiljem in Srminom v dolžini 245,3 kilometra.

Za Štajerce, med katere sodijo Savinjčani, je bil na stari cesti včasih obvezen postanek na Trojanah, ki jih imajo mnogi za navidezno mejo med Štajersko in Kranjsko. In kot še pravijo, ko se pripelješ čez trojanske tunele iz osrednje Slovenije, vselej posije sonce. Približno na tem mestu se začne Savinjska dolina, ki se vije nekje do Žalca, od tam naprej pa lahko govorimo le o Štajerski.

Trojane so še danes priljubljene za postanek, pa ne zaradi zgodovinske note, marveč zaradi slovitih trojanskih krofov, ki jih cvrejo od leta 1961. Gneče ni več takšne kot pred 15 leti, a še vedno tam slastno diši, krofov z marelično marmelado pa na dan spečejo med dva in pet tisoč. Za enega je treba odšteti 1,40 evra. Je pa na tem območju v antiki potekala rimska cesta, ki je povezovala Italijo s Panonijo. Na Trojanah so Rimljani v drugem stoletju postavili poštno postajo Atrans in vojaško postojanko ob meji rimske države z obmejno provinco Norik.

Postojanko je oklepal obrambni zid, ki je potekal ob sedanjih zaselkih v Zideh in Podzidu. Na rimsko naselje, ki so ga verjetno porušili Huni, spominjajo arheološke najdbe. Slovenska naselbina se prvič omenja leta 1228. Za časa Napoleonove Ilirije je bil tu glavni carinski urad. Razdejano rimsko cesto, ki ni ubirala sedanje trase, temveč se je spustila čez Zaplanino in Presedlje po pobočjih Čemšeniške planine v Tabor v Savinjski dolini, so v 17. stoletju popravili, ker sta se razvila trgovina in promet med Kranjsko in Štajersko. Okoli leta 1720 so trasirali novo cesto Dunaj–Trst po trasi prek Trojan, kakršno poznamo danes, pišejo na wikipediji.
 

Bogastvo, vpliv in tragedije Celjskih grofov

Neizmeren pečat na območju današnje Savinjske doline so pustili grofje Celjski, ki predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško rodbino na našem območju. Z njimi je povezanih precej srečnih, pa tudi tragičnih zgodovinskih dogodkov. Sprva so se imenovali grofje Savinjski (po reki Savinji), nato Žovneški gospodje (po gradu Žovnek), leta 1341 pa jih je cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, pozneje, leta 1372, pa še Karel IV. Luksemburški.

S kopičenjem posesti ter spretnim dinastičnim povezovanjem so Žovneški okrepili svoj ugled ter postali pomembna plemiška družina v monarhiji. V knežjem mestu nas zato dandanes na vsakem koraku podrobnosti spominjajo na to dinastijo. Vsekakor je vredno vstopiti v Knežji dvor Pokrajinskega muzeja Celje, kjer je na ogled stalna razstava o Celjskih. Nad mestom ob reki Savinji se dviga Stari grad z mogočnim obzidjem, kraj slave in propada. Kulturno-zgodovinske prireditve na čelu z Veronikinimi večeri popestrijo dogajanje na mogočnem gradu, tam se čas ustavi, obiskovalce pa popeljejo stoletja nazaj, med drugim v zgodbo o Frideriku II. Celjskem. Ta je bil v zakonu, ki mu ga je politično postlal oče, nesrečen, se je uprl in se na skrivaj poročil z mlado Veroniko Deseniško (grofico Celjsko), ki mu je ukradla srce sredi cvetočega travnika, ko je prijezdil mimo na konju. Oče je sinovo nepokorščino kaznoval tako, da je na smrt obsodil Veroniko, sina pa zaprl v hišni pripor. Zgodil se je prvi zabeležen čarovniški proces na Slovenskem. Čeprav je bila pred sodiščem oproščena, so jo umorili.

Bogata dediščina v mestu ob zavoju reke Savinje sega tudi pred naše štetje, zato ne gre zamuditi arheološkega razstavišča Celeia – mesta pod mestom v kleti Knežjega dvora. Ob številnih znanih, prepoznanih, slavnih in manj slavnih Celjanih izpostavljamo Almo Karlin. Svetovna popotnica, pisateljica, ljubiteljska raziskovalka, poliglotka in teozofinja je v letih 1919–1927 prepotovala svet. Potovala je sama, kontinuirano osem let in se po poti preživljala z lastnim delom. Narava njenega potovanja jo umešča med največje popotnike vseh časov. Zanimivo, da je obvladala devet tujih jezikov, slovensko pa govorila slabo.


Vsa svoja dela je napisala v nemščini, z njimi pa doživela slavo in uspeh. V Celju so na ogled stalna razstava o njenem življenju in delu ter predmeti, ki jih je prinesla s poti okrog sveta. V mestu stoji njen kip, nedaleč od njega pa vreden postanka Hotel Evropa. S svojo eleganco je bil nekoč zbirališče celjske elite, z odlično hrano in sladicami pa je drugi najstarejši hotel v Sloveniji še danes priljubljen tako med domačini kot tujci. Ob obisku ne smemo pozabiti pokukati v Srednjeveški stolp, ki se drži hotela v starem mestnem jedru.
 

Valilnica športnih junakov

Ob vsej zgodovinski ponudbi pa bi lahko rekli, da je Savinjska dolina, tako Zgornja kot Spodnja, predana športu. Dolga leta je potekal Maraton Celje–Logarska dolina, ki je veljal za enega največjih tekaških dogodkov pri nas, zime so namenjene smučariji. Golte in Celjska koča sta hitro dostopna in prijetna za vijuganje po belih strminah. Bolj na vzhodnem delu Štajerske (nikakor to ni več Savinjska dolina) pa se bohotita Rogla in Mariborsko Pohorje, ki sta poligon za treninge mnogih vrhunskih tekmovalcev na snegu, od Roka Marguča, Tima Mastnaka do Ilke Štuhec.

Hkrati pa sta priljubljena med rekreativnimi smučarji in smučarji tekači, odlično je poskrbljeno tudi za majhne otroke, na primer na Rogli s Škratovo učno potjo in primernimi tereni za prve smučarske zavoje. Ne gre zanemariti niti praznika na Ljubnem ob Savinji, kjer smučarske skakalke vsako leto bijejo boj s svetovno elito, iz teh krajev pa prihaja tudi smučarski šampion Timi Zajc. Da je tukaj valilnica vrhunskih športnikov, priča tudi zgodba o judo klubu Sankaku pod vodstvom Marjana Fabjana, ki je Sloveniji z Urško Žolnir, Lucijo Polavder ter Anamari Velenšek prinesel zlato in brona na olimpijskih igrah.


Posebno zgodbo piše celjski rokometni klub RK Celje Pivovarna Laško. Pravijo, da ni Celjana, ki ne bi vsaj enkrat vstopil v hram slovenskega rokometa, dvorano Zlatorog. V njem se pišejo tako slovenska nacionalna rokometna pravljica kakor klubska. Leta 2004 so Celjani v delirij spravili športni svet z naslovom evropskega klubskega prvaka. Rokometno mesto, od koder prihajajo najuspešnejši slovenski rokometaši, kot so Rolando Pušnik, Uroš Šerbec, Aleš Pajovič, Luka Žvižej, Miša Marinček in mnogi drugi. S športom in športniki je bil vselej povezan tudi pivovarski velikan iz Laškega, kar ne čudi, saj je Savinjska dolina hmeljski raj.
 

Zeleno zlato

Konec poletja tako vožnja od Trojan ponuja pogled na nasade hmelja, ki rase na širnih savinjskih poljanah. Prav zato je neverjetna znamenitost in priljubljena turistična točka postala Zelena fontana piv, kjer ob druženju vsakdo na poseben način okusi ta priljubljeni alkoholni napitek. Ob tem pa si lahko ogleda tudi Eko muzej hmeljarstva in pivovarstva, ki je zanimiva muzejska izkušnja. Še bolj pristno pa je zagotovo doživetje t. i. zelenega zlata pri enem izmed tradicionalnih gojiteljev in predelovalcev hmelja. Eden takšnih je v Grušovljah pri Šempetru, pivovarna Green Gold Brewing. Hmeljska pravljica družine Rojnik se je začela že pred 120 leti, ko so predniki na današnjem teritoriju kmetije v Šempetru zasadili prvi hmelj, pišejo v svoji predstavitvi. Vsekakor vredno klica, ogleda in pokušine.


Da bi prečesali to statistično regijo po dolgem in počez, bi potrebovali več tednov, v njej se namreč skrivajo tudi zakladi, kot sta Žička kartuzija ali samostan Olimje. Je pa sila nenavadno, da bi lahko bili po novem Savinjčani, če bo predlog regij v politiki sprejet, tudi prebivalci, ki se nikakor nimajo za Savinjčane, ampak se ponašajo, da so kleni Štajerci.
In v Štajersko sodi mogočen srednjeveški samostan v občini Slovenske Konjice, ki je bil nekoč dom belih menihov.

»Enkrat med pozabljenima letoma 1160 in 1165 je štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec, ki je rad obiskoval Slovenske Konjice, v odmaknjeni Dolini svetega Janeza Krstnika ukazal zgraditi domovanje francoskih kartuzijanov. Od takrat Žička kartuzija vzbuja posebno energijo: tam vladata spoštljiva spokojnost in poosebljeni mir,« se predstavljajo danes, ko kartuzija pooseblja sprostitev med zeliščnimi vrtovi in spoznavanje domače obrti v lončarskem ateljeju. Pokukati pa se da tudi v vinsko klet, kjer zorijo penine Zlatega griča.

Povsem drug svet s Centrom Noordung pa v Vitanju, ki ni pretirano daleč stran, ponuja virtualno resničnost, simulatorje in projekcije z novim, svežim pogledom v neskončnost vesolja in človeško delo v njem. Center je ime dobil po Hermanu Potočniku Noordungu, futuristu, raketnem inženirju ter pionirju astronavtike in kozmonavtike vitanjskih korenin.


Na območju Šmarja pri Jelšah, Rogaške Slatine in Podčetrtka se poleg slovitega vrelca zdravilnega donata ter termalnih kopeli bohoti reka Sotla, a je dostop do nje v zadnjem času onemogočen zaradi žičnate ograje. V precejšnji meri je to raj za sprehajalce in kolesarje, ki lahko do minoritskega samostana v Olimju pridejo na do okolja prijazen način. V gradu, ki je po ustnem izročilu star 1000 let, naj bi nekoč živela slovenska plemkinja Ema Pilštanjska, bolj poznana kot Sv. Ema Krška. Lastnik gradu je bil med drugim že omenjeni grof Celjski Friderik II., pozneje pa je baron Janez Sakhmardy de Dyankoch grad podaril pavlinskim menihom. Skozi leta so ga spremenili v samostan, za katerega še danes skrbijo patri. Njihova domača lekarna je prava zakladnica zdravja.

Namenoma na tem mestu nismo izpostavili širšega območja Ptuja in Maribora, ki naj bi po debatah glede novih slovenskih pokrajin sodila v novo štajersko pokrajino, Maribor naj bi imel celo poseben status. Zato o tem v naslednjih epizodah naše akcije.