Pleh z dušo že 120 let branik slovenstva

LJUBLJANA – Z vrsto slovesnosti, tudi na vrhu Triglava, se danes spominjamo 120-letnice postavitve pločevinastega stolpa, pleha z dušo, na vrhu najvišje slovenske gore. Postavil ga je slovenski duhovnik in skladatelj, planinec in narodni buditelj Jakob Aljaž (1845–1927).

Planinska in alpinistična dejavnost v slovenskih Alpah je bila v 19. stoletju pod močnim nemškim vplivom, ki ga je prepoznal tudi župnik z Dovjega Jakob Aljaž in se odločno uprl nadaljnjemu ponemčevanju. Dobil je drzno idejo, da bi na vrhu Triglava postavil majhen stolp – kot planinsko zavetišče in branik slovenstva. S postavitvijo stolpa leta 1895 je Aljaž dal Nemcem jasno vedeti, da je Triglav slovenski.

Od občin Dovje in Mojstrana je za en goldinar kupil špico Velikega Triglava, skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, in začel izdelovati stolp. V Planinskem vestniku, ki letos prav tako praznuje 120 let, so maja 1895 zapisali: »Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe. Aljažev stolp bo najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak nasploh po slovanskem svetu.«

Jakob Aljaž je prve načrte za pločevinasti stolp na vrhu Triglava narisal s kredo kar na tleh v svoji sobi v dovškem župnišču. Izdelavo stolpa je zaupal svojemu prijatelju, kleparskemu mojstru Antonu Belcu iz Šentvida. Šest krepkih nosačev je sestavne dele, ki so tehtali od 15 do 20 kg, v enem tednu znosilo na Triglav, potem pa je Belec 7. avgusta 1895 s štirimi pomočniki v petih urah postavil stolp. Izdelan je iz debele pocinkane pločevine in železnih stebrov, zlitih z betonom.

Aljaž se je spominjal: »Bila je gosta megla. Zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa.«

Skromno odprtje stolpa je bilo 22. avgusta 1895, ko je s Triglava odmevala Aljaževa pesem Oj, Triglav, moj dom. Stolp in zemljišče na vrhu Triglava je Aljaž podaril Slovenskemu planinskemu društvu, predhodniku Planinske zveze Slovenije.

Aljaž je vanj postavil tri okrogle stole, barometer in termometer ter panoramsko sliko z imeni bližnjih in daljnih gora, sprva pa je imel, kot je zapisal v Planinskih spominih, »v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti – poštenjaki«. Na steno je napisal opozorilo, naj se turisti ob hudi uri ne zadržujejo v njem. Za zavetje pred strelami in nevihtami je dal namreč na južni strani pod vrhom v skalo vsekati votlino z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vrati, ki jo je poimenoval Staničevo zavetišče. Stolp so pozneje pogosto prilagajali, mu dodajali spominske plošče, zastavico na konici zamenjali s peterokrako in to znova z zastavico z letnico postavitve. Večkrat je bil tudi prebarvan. Opremljen je s strelovodom.

Oče ključar na Šmarni gori

Slovenske gore so bile pomembno ozemlje in obenem simbolni prostor, kjer je potekala bitka za prevlado med Nemci, pozneje tudi Italijani, in Slovenci. Aljažev stolp je v vseh desetletjih ostajal branik slovenstva. Ob rojstvu slovenske države, 25. junija 1991, je simbolično tudi na Aljaževem stolpu zaplapolala nova slovenska zastava. Oktobra 1999 je bil Aljažev stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in mesec pozneje podržavljen. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno uresničila. Aljažev stolp ima zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Triglav z Aljaževim stolpom je za vse nas izjemen krajinski motiv in nenadomestljiv simbol Slovenije.

Leta 1895 je dal Jakob Aljaž postaviti še Aljaževo kočo v Vratih, odkupil pa je tudi zemljišče na Kredarici. V Vratih so leta 1904 postavili Aljažev dom, ki ga je pet let pozneje podrl snežni plaz, a je zavedni Slovenec izbral novo lokacijo v Vratih in julija 1910 so odprli današnji Aljažev dom. Na Aljaževem zemljišču na Kredarici je Slovensko planinsko društvo (SPD) leta 1896 postavilo skromno kočo, ki so jo odprli 10. avgusta. V letih 1909 in 1910 je bila razširjena in poimenovana Triglavski dom na Kredarici, prav tako ga je prepisal na SPD.

Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro očetu Antonu Aljažu in materi Elizabeti, rojeni Jarc. V družini je bilo deset otrok: sedem sinov in tri hčere, Jakob je bil šesti po vrsti. Doma se je reklo pri Bačniku. Oče Anton je bil ključar cerkve na Šmarni gori.

Jakob je obiskoval šolo v Smledniku. Leta 1855 se je odpravil na gimnazijo v Ljubljano. Filozofijo je študiral na Dunaju. Bil je član Akademskega društva in Slovanskega pevskega društva. Bil je tudi član tajnega literarnega društva okrog Stritarja. Zaradi domotožja in pomanjkanja denarja se je preselil v Ljubljano in začel študirati bogoslovje, s čimer je izpolnil materino veliko željo. V semenišču je organiziral pevski zbor. Služboval je v različnih krajih, med drugim v Tržiču, na Dobravi pri Kropi in na Dovjem, kjer je deloval kar 37 let. Tu je začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore, temu pa se je odločno uprl. Na Dovjem, kjer se je najbolje počutil, je umrl 4. maja 1927 v 82. letu starosti.