Plače so delili v slogu bančnih roparjev

Verstovšek vodi podjetje s 180 zaposlenimi, v katerem prisegajo na fleksibilnost, priložnosti za razvoj, delo v tujini, velike izzive, zabavno in sproščeno okolje pa tudi sodelovanje. V Cosylabu, ki je med drugim dobavitelj krmilnih sistemov za protonsko terapijo (za zdravljenje raka), pridejo vsi do besede. Izjemno delovno okolje je namreč eden izmed pomembnih členov v verigi uspehov. Tudi finančnih. Lani so imeli 15 milijonov dohodkov, letos bo kakšen milijon več. Veliko so investirali v razvoj produktov, tudi akumulirane dobičke. Kratkoročno bo zato dobičkonosnost nižja, s ciljem, da bo dolgoročno višja, pravi Igor Verstovšek. »Organizacijsko in pri razvoju produktov smo postavili strukturo, ki nam omogoča rast do 1000 zaposlenih. To so bile zavestne investicije zadnjih dveh let, saj smo vanje vlagali 30 odstotkov dohodkov,« pojasnjuje sogovornik.
Dobili ste nagrado mladi menedžer. Koliko ste vedeli o menedžerstvu, ko ste vzpostavili podjetje?
Pravzaprav nič (smeh). Začeli smo kot študentje, ki so se zbrali zaradi zanimivih projektov, ki smo jih tedaj delali na Institutu »Jožef Stefan«. Tudi Mark Pleško, vodja naše ekipe, ni bil menedžer, ampak docent na fiziki. Formalno v ekipi nihče ni nič vedel o menedžmentu, je pa Pleško že leta 1996 naredil MBA na šoli IEDC in se tako nekaj naučil o tem.
Tudi vi ste fizik. Kako se znajdete v vlogi osebe, odgovorne za zaposlene?
Sem fizik, ki operativno vodi stvari. Naše podjetje je globalno, stranke so po vsem svetu, kjer delajo z našimi razvijalci v hčerinskih podjetjih, hkrati jih obiskujejo tudi naše prodajne ekipe. Mark, na primer, v Ljubljani nima pisarne. Imamo okoli 180 zaposlenih, kar pomeni, da smo morali vzpostaviti stvari, o katerih niti nismo vedeli, da jih potrebujemo. V našem poslu se je treba hitro obrniti.
Povejte nam, kako je imeti za sodelavca Marka Pleška, ki je karizmatičen vodja in ustanovitelj Cosylaba?
Zahtevno, a velikokrat tudi zabavno. Mark ima izjemen občutek za posel in trg ter za to, kar stranka potrebuje. Je ključen pri Cosylabu in imamo srečo, da smo pravilno postavili podjetje. Čeprav tukaj nima pisarne, ker je večinoma v tujini, se zna umakniti in pustiti, da vsak opravlja svoje delo. Zna biti tudi ekscentričen. O njem krožijo že legende, na primer – sam si planira službene poti in optimira vsako minuto poti in stroške nastanitev. Če greš z njim, dobiš izlet po najbolj ugodnih nastanitvah v Južni Koreji (smeh). On je res tak, kot se kaže navzven: zagnan, razumevajoč, zanesljiv.
Omenili ste, da se morate hitro obrniti. Kako hitro se obračate?
Ekipa ni obremenjena s tem, kako bi stvari morale potekati. Zato smo odprti za spremembe. Stvari je treba spreminjati ne zato, ker ne bi bile dobre ali ker ne delujejo, ampak ker je podjetje zraslo in moramo zato postaviti nove stvari. Zmeraj odprto pogledamo, kako naprej, zato tudi brez zadržkov uvajamo novosti.
Lahko poveste kak primer novosti?
Plačna politika. Na začetku smo imeli zelo fleksibilno plačno politiko – imeli smo zelo visoke variabilne dele, ker smo bili izrazito storitveno podjetje in nismo imeli formalizirane prodaje, vsi smo prodajali. V slogu bančnih roparjev – ko je denar na mizi – smo se skupaj odločali, kako bomo razdelili med udeležence zaslužek od projekta. Ko smo bili mladi in nismo težili k stabilnemu dohodku, je bilo to odlično. Na neki točki, kasneje, to ni več skaliralo iz več razlogov; nekateri so se odselili v tujino, kjer so življenjski stroški višji, spreminjali so se tudi projekti, postajali so večji in dolgotrajnejši. Z rastjo podjetja in več projekti smo morali približati plačilni model klasičnim podjetjem s klasičnimi plačilnimi lestvicami. Začeli smo pa s svojim modelom (smeh).
Vaši sodelavci pravijo, da imate izjemno sposobnost razumevanja in reševanja kompleksnih problemov.
To je lepo slišati. Menim, da je to splošna lastnost fizikov. Veste, nas, fizike, zanima narava in kako delujejo stvari. Na naravoslovno-tehniških fakultetah te naučijo, da je bolje nekatere stvari dobro premisliti, preden se odločiš. Ko se odločiš, lahko v veliko primerih dlje časa stojiš za odločitvijo, saj si že na začetku premislil zadeve.
Potemtakem bi morda bili fiziki dobrodošli v slovenskih podjetjih.
Malo bi navijal za kolege fizike. Naravoslovno-tehniške fakultete nas namreč izučijo, da se ne ustrašimo težav, vsaj s tehnične plati ne. Ne drži stereotip, da tehnično podkovani ljudje ne znajo delati z ljudmi. To je odvisno tudi od osebnosti. Treba je razumeti, kako ljudje razmišljajo, in jih upoštevati.
Pri vas vsi pridejo do besede?
Morda včasih še preveč (smeh), ampak ta kultura izhaja iz začetkov podjetja. Radi bi jo obdržali, zato ima vsak besedo in tudi vsakogar poslušamo. Ljudje, ki imajo veliko informacij, se bodo pravilno odločali.
Mlada, moderna podjetja, ki napredno mislijo, omogočajo zaposlenim fleksibilen delavnik, visoke plače ipd. Je tako tudi pri vas, da so vsi zadovoljni?
Pri nas je tako že od začetka. Delamo na projektih z visoko dodano vrednostjo, čemur so primerne tudi plače. To je pogojeno tudi z našo konkurenco. Fleksibilni smo od nekdaj, kar pomeni, da smo lahko delali od doma. Tudi prisotnosti v pisarnah ne preverjamo, pomembno je le, da je stvar narejena v določenem roku.
Vaši prihodki vsako leto rastejo. Je tudi to posledica zadovoljnih zaposlenih?
Rekel bi, da je. Naši »stroji« so naši zaposleni. Pri rasti nas je vedno omejevala hitrost, s katero lahko integriramo nove ljudi v ekipo. Vzamemo si precej časa, da spoznamo bodoče sodelavce. Zahtevamo, da bodoči zaposleni pred redno zaposlitvijo vsaj teden ali dva dela z ekipo, ki presodi, ali ga bomo vzeli ali ne. S tem preprostim pristopom vzdržujemo kulturo in zaposlujemo ljudi, ki naravno spadajo v naše podjetje.
Ampak sito bodočih sodelavcev je lahko včasih celo strožje od recimo kadrovske službe.
Res je. Lahko so zelo kritični in to nalogo resno vzamejo, saj si želijo, da bi stvari utečeno delovale. S tem prevzemajo del odgovornosti za novega zaposlenega. Morda zato kdo tudi po krivici ne pride skozi sito. Ampak mnenje ekipe nam veliko pomeni. Zato težje številčno rastemo, pa tudi sicer težko najdemo profile, ki jih potrebujemo. Ni enostavno najti nekoga, ki že kaj ve o pospeševalnikih, tega niti ne iščemo. Ker če pride kak tak 'kaliber', so na razgovoru nemudoma prisotni vsaj trije zaposleni, ki že tuhtajo, kako bi ga lahko uporabili (smeh).
Kaj iščete pri morebitnih novih zaposlenih? Ali morda iščete koga novega, ki bi se pridružil 180-članski ekipi?
Iščemo. Ne iščemo le mladih, ampak tudi starejše, z več izkušnjami z vodstvenimi delovnimi mesti. Predvsem iščemo ljudi za (tehnično) prodajo, poslovni razvoj in tudi projektne vodje in razvojnike.
Ali z lahkoto dobite ustrezno delovno silo?
Čedalje težje. S 15-odstotno letno rastjo potrebujemo vedno več delavcev – če smo jih nekoč le pet na leto, jih danes dvajset. Poleg tega iščemo specifične profile, ki imajo velikokrat že dobro plačano delovno mesto nekje drugje in jih moramo navdušiti za delo pri nas. Ne nazadnje je tudi gospodarska situacija pri nas boljša kot pred leti, zato lahko precej podjetij ponuja atraktivne službe. To je za Slovenijo dobro, a opazimo razliko.
Ali bodoče zaposlene iščete prek agencij ali zaposlenih?
Oboje. Največ uspeha imamo prek zaposlenih. Najdejo nas tudi prek različnih dogodkov, to je tudi eden od glavnih razlogov, da se kdaj udeležimo tekmovanja za nagrado. Tako za nas slišijo tudi tisti, ki sicer ne bi, ker smo izvozniki in v Sloveniji ne tako prepoznani. Poskušali smo tudi prek agencij, ampak nismo imeli večjih uspehov.
Pravite, da čedalje težje najdete profile, ki jih potrebujete. Ali recimo fakultete za računalništvo izobražujejo mlade za potrebe EU, Kitajske, ZDA ali Slovenije?
Na srečo so tehnologije povsod iste. Če znaš programirati v Sloveniji, boš znal tudi na Kitajskem. Bi pa pomagalo, če bi več poudarjali, kako se s takim znanjem znajti tudi v podjetništvu, ker se lahko nato povsod znajdeš. Nihče ne uči, kako se obnašati v ZDA ali na Kitajskem. Tozadevno bi rekel, da fakultete izobražujejo za Slovenijo in EU, ne pa za Kitajsko in ZDA, kar je škoda, ker je to priložnost.
Veliko je slišati tudi o begu možganov visoko izobraženih računalničarjev, inženirjev ... Kako jih pritegniti, da bodo ostali doma?
Veliko se govori o begu možganov, ampak obstajajo tudi drugačne zgodbe. Uspelo nam je uvoziti možgane. Zaposlili smo dva Južnoafričana, moža in ženo. Oba sta fizika, ki sta hotela v zelen, varen del Evrope, našla nas in prišla tudi k nam. K nam so prišli tudi iz privlačnih zahodnih držav – Belgije, Nizozemske. Nekatere je resda pripeljala ljubezen, a vendar zdaj živijo in delajo v Sloveniji.
Cosylab je nepogrešljiv dobavitelj krmilnih sistemov za protonsko terapijo (za zdravljenje raka). V zadnjih letih se iz storitvenega podjetja razvijate v podjetje, ki razvija in prodaja lastne produkte. Katere največje dosežke bi izpostavili?
Začeli smo v znanstveno-fizikalni industrijski sferi z razvijanjem krmilnih sistemov za večje fizikalne eksperimente, najbolj znan primer med temi je Cern v Švici. Za industrijo delamo pospeševalnike z uporabo sinhrotronske svetlobe za raziskavo materialov v biologiji in medicini, s čimer lahko na primer slikamo zvijanje proteinov, kar je pomembno za razvoj zdravil. V zadnjih dveh letih smo se prebili tudi v medicino s protonsko terapijo za zdravljenje raka. Slednja zahteva klasičen pospeševalnik kot vir protonov in žarkovne linije ter sobe, v katerih obsevajo paciente. Smo eno izmed redkih podjetij, ki je znalo tak pospeševalnik tudi krmiliti. Ta trg je drugačen od znanstvenega, ampak smo imeli prednost, da znamo narediti krmilni sistem v skladu z medicinskimi procesi ter naredili produkt, ki ga je mogoče hitro dati na trg. Od lani ta del predstavlja 60 odstotkov prihodkov podjetja, kar je velik preboj.
Omenjena terapija zdravljenja raka, ki sloni na starem principu, je nova. Kje jo izvajajo in zakaj še ni na voljo pri nas?
Za zdaj obratuje v MedAustronu v Wiener Neustadtu blizu Dunaja. Tudi slovenske paciente vozijo tja, saj so rezultati te terapije bistveno boljši kot pri klasični terapiji. Pri klasični terapiji s fotoni žarki naredijo največ škode na koži, ti težki ioni pa gredo v tkivo, zato najmanj škode naredijo na začetku, največ pa v tkivu, v globini, na področju tumorja. Z energijo teh delcev lahko dejansko reguliramo, kje povzročati »škodo«, kar je priročno predvsem za nedostopne tumorje, ki jih je težko operirati – za tumorje v glavi in pljučih, recimo. Trg protonske terapije raste za 20 odstotkov na leto, zato si veliko igralcev želi delež na tem trgu. V sodelovanju z onkološkim inštitutom, Institutom »Jožef Stefan«, industrijskimi partnerji in državo se pripravlja pobuda, ki je trenutno podlaga za odločitev za gradnjo prvega slovenskega centra za protonsko terapijo. Vedeti morate, da moramo za to zgraditi do 100 metrov obsega velik pospeševalnik, investicija lahko znaša okoli 100 milijonov evrov. Imamo torej priložnost, da vključimo vrhunsko slovensko znanje in industrijo, ki ima kompetence, da v partnerstvu prispeva k visokotehnološkemu razvoju na področju zdravljenja raka za paciente doma in v regiji.
Po vsem, kar ste do zdaj povedali, niste le zanimiv zaposlovalec, ampak tudi prispevate k razvoju znanosti.
Res je. To je tudi eden izmed razlogov, da ljudje radi pridejo k nam v službo.
Menite, da Slovenci dovolj cenimo znanost?
Lahko rečem, da je naš dodiplomski šolski sistem zelo dober. Čeprav imamo majhen bazen kadrov, nam je uspelo pridobiti odlične. Pri nas je namreč večina zaposlenih Slovencev. Glede na to, da imamo podjetje tudi v ZDA in zaposlene z univerz v Kaliforniji, kot so Davies, Ucla, Santa Cruz, so naši dodiplomski študentje po tehnični plati primerljivi z Američani, nekatere stvari znajo tudi veliko bolje. Je pa res, da se znajo Američani dobro prodajati, kar je tudi kulturno pogojeno. Pri raziskovalni znanosti opažam, da so Slovenci, ki so del večjih mednarodnih projektov, zadovoljni. Je pa težko delati velike eksperimente samostojno, saj to zahteva veliko investicijo. Rešitev je v mednarodnem sodelovanju. V tem pogledu je Slovenija naredila korak naprej, saj je postala pridružena članica Cerna in Evropske vesoljske agencije (Esa), že pred leti je uspešno pristopila k partnerstvu za gradnjo centra za raziskavo antiprotonov in ionov Fair v Nemčiji.
Cosylab ima podružnice po svetu, tudi v ZDA. Je morda v ZDA čutiti negativen vpliv Trumpove politike na gospodarstvo?
V ZDA nam je za hčerinsko podjetje uspelo pridobiti status ključnega zaposlovalca, kar pomeni, da lahko dobimo delovne vizume za Slovence, če uravnoteženo zaposlujemo tudi Američane. Od ZDA je ta praksa precej zaščitniška, a takšna je od nekdaj. Je pa čutiti vpliv politike na naših inštitutih v luči nesprejetja proračuna. To je po eni strani slabo za nas, po drugi pa morda priložnost, saj si inštituti zaradi zamrznitve proračuna ne morejo privoščiti sami zaposlovati, zato iščejo pogodbene sodelavce med podjetji. Za nas je to priložnost dobiti posel, ki ga sicer ne bi.
Po kakšnem ključu se odločate, kje na svetu boste odprli podružnico oziroma razvojni center? Imate jih v Švici, na Japonskem, na Švedskem ...
Odločamo se glede na potencial. Največji potencial za rast imamo na Kitajskem, kjer imamo ekipo osmih ljudi in jo nameravamo precej razširiti, saj ocenjujemo, da bomo na srednji rok pridobili več novih projektov. V Švici je nedaleč od Züricha pospeševalni center PSI, o katerem smo vedeli, da bodo delali nov pospeševalnik in da bo ta projekt trajal vsaj pet let. To je dovolj dolgo obdobje, da lahko obljubiš zaposlenim, da se lahko preselijo tja za pet let ali več. Pet let imamo namreč časa, da tam najdemo naslednji posel. V Švici je tudi odlično poslovno okolje; po naključju smo začeli sodelovati tudi z industrijo.
Kaj ste naredili?
Za pospeševalnik smo nekaj naredili izredno dobro in podobno tehnologijo uporabili pri podjetju, ki sortira kavna zrna. Ta zrna gredo zelo hitro mimo kamere in ta kamera mora zelo hitro ugotoviti, katera so dobra in katera ne, ter slaba izločiti. Časovne zahteve pri tem so stroge, a mi to obvladamo, saj se tudi stvari v pospeševalniku odvijajo zelo hitro, ponavadi blizu svetlobne hitrosti. Ta manjši industrijski projekt je lahko vstopnica za druga dolgoročna sodelovanja v industriji. Pred leti smo v sodelovanju s Hidrio AET razvijali krmiljenje za svečke za dizelske motorje, v okviru drugega projekta smo merili tlak na jadrih za jadrnice, ki bi lahko tekmovale na tekmovanju, podobnem Ameriškemu pokalu. Edini smo merili tlak na vseh koncih jadra in izračunali silo na jadro. Tega smo se lotili na pobudo kolega, ki je jadralski navdušenec in je bil v stiku z razvijalci teh jadrnic. V jadranju je namreč zelo pomembno optimiranje jader in treba je razumeti, kaj se dogaja z jadrom. To je bil srednje velik projekt, ki je trajal dve leti. Najbolj zanimivo je bilo videti naše inženirje na jadrnici s prenosnimi računalniki, ki so merili tlak med pripravami in bili po videzu precej drugačni od tipičnega jadralca.
So vsi projekti, ki se jih lotite, uspešni?
Seveda ne, a vedno preizkušamo nove trge. Dobro je imeti jajca v več košarah.
Kljub temu, da imate podružnice po svetu, ostajate v Sloveniji. Kaj bo treba narediti, da bodo uspešna mlada podjetja ostala v Sloveniji in ne bodo šla v Silicijevo dolino ali London?
To je odvisno od več dejavnikov. Če neko podjetje potrebuje začetni kapital za tvegano zgodbo, je nujen denar sklada tveganega kapitala in posameznikov, ki so pripravljeni tvegati, ti pa so v Silicijevi dolini in Londonu pa še kje. Pri nas jih je precej manj. Zato gredo takšna podjetja v tujino. Ni naključje, da je Silicijeva dolina v ZDA. Naša zgodba je bila drugačna, pogojena z organsko rastjo. Vseeno je, kje smo, saj smo hitro kjerkoli na svetu (smeh). Iz Ljubljane se da v pol dneva prileteti marsikam. Sicer pa na odločitve podjetij, ali bodo ostali ali ne, vpliva tudi stabilno poslovno okolje, ki ga mi imamo. Menim, da bi morali zato bolj poudarjati, da smo del EU, kar pomeni, da je tudi poslovanje v EU enostavno opravljati iz Slovenije. Zato se podjetju ni treba seliti drugam.
Bodo podjetja še drvela v Silicijevo dolino ali bodo ZDA zamenjali za Indijo, Kitajsko, Singapur?
Kitajci se hitro učijo in veliko investirajo v znanje. Ko se za nekaj odločijo, se to tudi zgodi. Morda bodo podjetja res raje kot v ZDA drvela tja, bi pa bila škoda, da tudi Evropa ne bi bila del te zgodbe.
simona.drevensek@delo.si