Piran se je spremenil v papirnato gledališče

PIRAN – Kamišibaj je bil še nedavno v Evropi povsem neznana gledališka forma, danes pa na malem lesenem odru tudi pri nas razveseljuje mlado in staro. Poleg množice z njim obarvanih dogodkov je konec avgusta v Piranu pod naslovom Beli delfin potekal celo prvi mednarodni festival te zvrsti pri nas.


Maja je Slovenija gostila tudi mednarodni znanstveni simpozij o kamišibaju in na njem smo, kot pravi predsednik Društva kamišibaj Rok Glavan, celo postavili svetovni rekord. V 24 urah je bilo namreč na številnih mestih po državi zaigranih kar 757 predstav, ki si jih je ogledalo več kot 35.000 gledalcev. Japonce in tudi druge navdušence nad to obliko gledališča po svetu preseneča, da nam je uspelo ustvariti tako množičnost, predvsem pa iz japonskega kamišibaja ustvariti našega avtorskega.


K slovenskemu razcvetu kamišibaja sta veliko pripomogla ustanovitelja lutkovnega gledališča Zapik Igor Cvetko in Jelena Sitar. Cvetko je etnomuzikolog, lutkar, ilustrator in publicist, Jelena, njegova življenjska sopotnica, pa režiserka, dramaturginja in pedagoginja. Za oba so velik izziv mejne oblike gledališča in raziskovanje teh. Tako sta se prva pri nas srečala tudi z japonskim kamišibajem.


Ker ima Cvetko dva (pol)japonska vnuka, se ob obisku japonskih sorodnikov na Hokaidu leta 2009 ni mogel izogniti srečanju s kamišibajem. Seveda se je poleg novih spoznanj o njem domov vrnil tudi s krepkim kupčkom strokovne literature in z nekaj tiskanimi primerki kamišibajev.


O tem, kako ga je prav hitro očaral, pove: »Čarobna privlačnost kamišibaja se verjetno skriva v njegovi preprostosti. Beseda je zloženka iz japonskih besed kami (papir) in šibaj (gledališče) ter tako pomeni gledališko obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Te pripovedovalec vloži v lesen oder, in medtem ko jih menjuje, pripoveduje zgodbo. Preprosta predstava ima lahko le nekaj sličic, običajno jih je od 12 do 16, lahko pa tudi več. Predhodnice so bile zgodbe, narisane na svitke, ki so jih Japonci pripovedovali že v 12. stoletju, najprej v budističnih templjih.«


Klasični kamišibaj je cvetel med poznimi dvajsetimi in poznimi petdesetimi leti prejšnjega stoletja. V času največjega razcveta je samo v Tokiu po ulicah in trgih nastopalo več kot 3000 kamišibajkarjev. Bil je del japonske popularne kulture. Njegov zaton je povzročil pojav televizije, a danes spet pridobiva veljavo in se je razširil po vsem svetu.


Lutkovna ustvarjalka Jelena Sitar dodaja: »Je preprosta gledališka oblika, analogna multimedija, in mislim, da se prav v tem skriva njegov uspeh. Na Japonskem je nastal v veliki svetovni ekonomski krizi leta 1929. Zanimivo je, da je k nam podobno prišel po začetku zadnje ekonomske krize. Pojavil se je kot potreba oziroma nova možnost kulturnega izražanja. Če ima umetnik preprost lesen odrček in je pripravljen ustvarjati, če ga publika sprejme z odprtimi rokami, ga pri tem nihče ne more ustaviti.«

Priljubljenost kamišibaja pri nas pripisuje dejstvu, da omogoča različne žanre in nagovarja tako mlado kot staro. Tako pravi: »Združuje likovno ustvarjanje, literaturo, pripovedovanje, gledališče, strip, vključuje celo številne elemente filmske umetnosti in je skratka za ustvarjalca velik izziv. Predstavo mora avtor izraziti in izpiliti v nekaj slikah. Ustvarjanje kamišibaja je tako za marsikoga ena redkih priložnosti za stik s samim sabo, s svojimi ustvarjalnimi potenciali in potrebami ter za srečanje z drugimi na poetičen način. Ustvarjalec mora najti temo, ki ga zanima, in jo domiselno predstaviti skozi zgodbo, kar zahteva celega človeka ter ure in ure dela.«

Cvetko in Sitarjeva sta začela pripravljati predstave pred petimi leti. Za nastope ob enostavnih odrčkih z navdušujočimi zgodbami sta pritegnila že toliko pripovedovalcev, da so ustanovili Društvo Kamišibaj Slovenije.
Leta 2013 so v sodelovanju s piransko občino in tamkajšnjim ZKD pripravili prvi nacionalni festival.


Naslednja leta je bil tako do lani tri poletne večere zapored Židovski trg poln Pirančanov in turistov, ki so bili nad avtorskimi kamišibaji slovenskih ustvarjalcev navdušeni. V naslednjih letih je festival postajal tako večji kot tudi kakovostnejši. Zato so se odločili, da nacionalnega prevzame Društvo Kamišibaj Slovenije in da ga selijo po Sloveniji. Šesti slovenski festival je bil tako letos prvič v Štanjelu, v Piranu pa prvi mednarodni z naslovom Beli delfin, ki ga je spremljala še mojstrska delavnica.

O tem, koliko ustvarjalcev se danes ukvarja s kamišibajem pri nas, lahko le ugibamo. Mnogi namreč delujejo samostojno in niso vključeni v društvo Kamišibaj. Očitno ustvarjalcem ponuja izjemne in prav posebne umetniške izzive, pedagogi pa menijo, da je tudi odlično didaktično sredstvo. Tako ni privlačen le zato, ker se ustvarjalec brez veliko stroškov izkaže kot avtor zgodbe, risar, pripovedovalec, pevec, koreograf ..., ampak tudi zaradi vloge, ki jo lahko ima v pedagoških procesih in celo v terapijah.

»Po regijah izvajamo izobraževanja in festivale, veliko se igra po šolah, v vrtcih, kamišibaj je v programih pedagoških fakultet v Kopru ter Ljubljani in ne nazadnje smo že pred leti izvedli izobraževanje za vzgojitelje na pediatričnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra. Vsak otrok, ki pride na ta oddelek, je tako deležen kamišibaja, kar je gotovo lep pristop do malih bolnikov,« našteva le del njihove dejavnosti Cvetko. Uveljavlja se tudi pri delu psihologov in psihiatrov, našel je pot do ljudi s posebnimi potrebami ter zaživel v delavnicah z duševnimi bolniki, zasvojenci, zaporniki.