ZGORNJI BRNIK – Ta teden je pilote in druge člane vojaške helikopterske posadke, leteče gorske reševalce in zdravnike globoko pretresla žalostna vest, ki je prispela iz Sierre Leone. V letalski bazi na letališču Jožeta Pučnika so izvedeli, da se je v tej afriški državi tiho končalo življenje Miklavža Škofiča Maurerja, upokojenega pilota helikopterja Slovenske vojske. Mnogi se strinjajo, da je bil leta 1962 rojeni sin pesnice Neže Maurer in brat klovnese Eve Škofič Maurer eden najboljših, kar jih je kdaj pilotiralo vojaški helikopter s slovenskimi oznakami.
Od smreke do smreke
O tem sem se lahko pred skoraj devetimi leti prepričala sama. Takrat je ravno pilot z zavihanimi rokavi, ki so ga letalski kolegi klicali tudi Miki ali Majk, na Kriško goro nad Tržičem (1471 nadmorskih metrov) v nadvse gosto meglo varno pripeljal helikopter, s katerim so po hudi alergijski reakciji rešili mojo znanko, tedaj 16-letno Anjo. Šlo je za minute. Posadka, na čelu katere je bil izkušeni pilot, ki je v tisti megli po njegovih besedah letel »od ene do druge smreke«, se je tega presneto dobro zavedala. Tvegali so, uspelo jim je in rešili so mlado življenje. Miklavž Škofič Maurer je leta 2007 sodeloval tudi pri zahtevnem reševanju planincev z Mangarta in še bi lahko naštevali življenja, ki jih je rešil, ter opisovali podvige, ki so zaznamovali njegovo poklicno pot.
Kot so nam povedali tisti, ki so dobro poznali poklicno pot Miklavža Škofiča Maurerja, je vojaško akademijo končal leta 1983. V Zagrebu je delal na helikopterju Mi-8, v vojaškem plovilu Slovenske vojske pa je letel do upokojitve leta 2010. Zaradi velike ljubezni do letenja je zadržal svojo letalsko licenco. Po dostopnih podatkih se je kot pilot helikopterja januarja letos v afriški državi Sierra Leone pridružil agenciji, ki deluje pod okriljem Združenih narodov.
Pilot, umetnik in boem
»Prijatelj, pilot, motoristični kolega, umetnik in boem, popotnik in avanturist ... Velik človek, ki bi ga najlaže opisali kot svetovljana, zaradi njegove bistrosti, razgledanosti, modrosti, rahločutnosti. Mož, ki je kljuboval napisanemu, ki je vedno spraševal zakaj in trmasto iskal zato. Druženje z njim je bilo vedno doživetje – pa naj je bilo v službi v helikopterju, na mnogih motorističnih potovanjih ali ob kozarcu osvežitve. Pogovori z njim so nepozabni, bili so zabavni, poučni, polni modrosti in zanj značilne ironičnosti. Miki, s svojo izjemnostjo si potrdil, kako močno lahko posameznik oblikuje ljudi in svet okoli sebe. Kako in kaj čutimo v dneh od tvojega odhoda, najlaže povzamem z besedami Danteja: 'Ni večje bolečine kot v dneh žalosti nositi v srcu srečnih dni spomine,'« je ob žalostni novici zapisal Aleš Ledinek - Ajsmen, še eden v vrsti izkušenih vojaških pilotov.
Podobno je o prijatelju povedal nekdanji poveljnik vojaške helikopterske eskadrilje Srečko Habjanič, med piloti imenovan Hempež: »Letalcu nemirnega duha, kot je bil, ni bilo dovolj leteti samo v helikopterjih, hotel je še več. Tako je sam sestavil letalo doma in z njim uspešno letel, dokler mu ni narava ponagajala s premočnim bočnim vetrom pri pristanku. Tako se je s svojim letalom raztreščil poleti 1991 in se zaradi tega zdravil skoraj eno leto. Pozneje je postal pripadnik slovenskega vojaškega letalstva in se s svojimi izkušnjami takoj aktivno vključil v gradnjo mladega slovenskega letalstva.«
Upokojeni major in nekdanji poveljnik eskadrilje Jože Kalan, ki so mu kolegi radi rekli kar Ata, se spominja: »V enotah letalstva Slovenije se Miklavž ni pojavil takoj v prvih skupinah, ko smo se šolali v LEM (Letalska enota Milice), ker je doživel nesrečo z letalom. Ker pa je imel že v času nekdanje Jugoslovanske armade veljavno dovoljenje pilota helikopterja, se je po rehabilitaciji zelo hitro in uspešno vključil v delo helikopterske eskadrilje. Z odličnim teoretičnim znanjem in odlično tehniko letenja je vrhunsko obvladoval letenje na helikopterju bell-412, tako v dnevnih razmerah kot tudi v instrumentalnih, kar smo začeli šele v Slovenski vojski. Svoje znanje in izkušnje je zelo uspešno in nesebično prenašal na mlajše pilote. Še posebno rad je sodeloval pri nalogah za potrebe reševanja na cestah in predvsem v gorah, kjer se je nanizalo več reševanj, za katera lahko trdim, da jih je opravil vrhunsko.«
Za vedno v spominu
Med nekaterimi temi vrhunskimi akcijami je bil v helikopterju tudi gorski reševalec in hkrati leteči zdravnik Jurij Gorjanc. V imenu zdravnikov in gorskih reševalcev je povedal, da jim je bilo v čast, ker so smeli leteti z Miklavžem: »Ko si vrhunski, ni treba, da o tebi govorijo, pišejo, vedo. Tako je mislil in bil prepričan. Hkrati pa je rad celo sam kaj napisal – takrat je to postalo literarno delo. Rad je letel s helikopterjem in obvladal ga je. Rad je reševal življenja, kar sploh ni samo po sebi umevno. Marsikdo mu dolguje svoje življenje. Ne le ponesrečenke in ponesrečenci, tudi mi, gorski reševalci, ki smo z njim leteli v temi, megli, hudem vetru. Nikdar ne bom pozabil nekaterih akcij z njim, med njimi izstopa akcija v megli na Kriški gori, ko smo rešili mladenko, ki – kot je zapisal – 'še niti ni začela živeti'«.
Ta mladenka s Kriške gore, Anja, je medtem odrasla in postala mlada mamica. Povedala nam je: »Zelo sem hvaležna, da sem ga lahko pozneje, bilo je v Kamniški Bistrici, spoznala. Takrat mi je opisal, kako je potekala reševalna akcija. Dejal je, da je bilo zelo tvegano, rekel je celo, da bi takrat skoraj izgubil službo, saj je na kocko postavil celotno posadko. Ampak ni mu bilo žal, da je tako ravnal, saj me je rešil, in vesel je bil, da je to storil. Rešil je moje življenje, zato bo za vedno ostal v mojem spominu.«
Hvala, Miklavž
»Miklavž, hvala za vse. Bil si odličen človek, prijatelj, pilot ... Odšel si. Spomin nate in na tvojo dobrosrčnost pa bo ostal za vedno. Izrazil si se tudi kot pisec. Besedila, ki si jih napisal, povedo, kako velik človek si bil. R. I. P.« S temi besedami so se od Miklavža Škofiča Maurerja poslovili kolegi piloti, zbrani na letalskem portalu sierra5.net, kjer lahko še danes preberemo prelepo ubesedene opise peščice njegovih helikopterskih podvigov.
