Pater Ciril vozi tudi helikopter (FOTO)
Med našimi najbolj znanimi Božiči je frančiškanski pater Ciril, ki je skoraj tri desetletja preživel med slovenskimi rojaki v Avstraliji, še posebno pa se je proslavil kot gvardijan in rektor brezjanskega romarskega svetišča, ko je mimo protokola in na veliko presenečenje vseh 17. maja 1996 k Mariji Pomagaj na Brezje pripeljal papeža Janeza Pavla II. To pa še zdaleč ni bil edini podvig patra Cirila, med drugim je opravil izpit za pilota helikopterja.
Policijski kaplan
Zaradi priprave papeževega obiska se je spoprijateljil s tedanjim generalnim direktorjem slovenske policije Markom Pogorevcem. »Morda tudi zato, ker je bil tudi moj oče policist in imam do teh ljudi posebno spoštovanje. S sitnostmi, ki sva jih povzročala, sva pomagala Cerkvi in državi k zrelosti in normalnosti. Veliko stvari mora sicer še dozoreti tako na desni kot na levi. A če sva imela to možnost, sva jo sprejela kot nalogo.«
Slovenija se v naslednjih letih duhovno ni pretirano spremenila pa tudi pater Ciril Božič se ni. Še naprej je vztrajal pri svojih krepostih in se vpisal med velikane našega časa.
Ker je bilo minulo obdobje čas obujanja spominov na svetnike in na podobne velikane, je prav, da smo se spomnili tudi prejemnika več priznanj in odlikovanj države Viktorija, nosilca avstralskega odlikovanja – member of the order of Australia, prejemnika odlikovanj in priznanj Victoria Police za njegovo 17-letno delovanje v vlogi policijskega kaplana za policijo avstralske zvezne države Viktorija.
Prav je, da smo se spomnili patra Cirila, ki ga je predsednik republike Danilo Türk julija 2012 odlikoval z redom za zasluge, in sicer za neprecenljive zasluge pri ohranjanju slovenske kulture in jezika med Slovenci v Avstraliji, pa tudi za nesebično pomoč tamkajšnjim slovenskim rojakom. »Pater Ciril Božič je s svojim delom v Avstraliji pokazal, kaj pomeni izkazovanje domoljubja vsak dan, v vsakodnevnem delu, z veliko ljubeznijo do domovine in do ljudi v Avstraliji, ki so del te domovine. Kajti ne pozabimo, slovenski svet in slovenski kulturni prostor je en in enoten in obstaja na vseh celinah tega sveta,« je takrat dejal Türk. In končno, prav je, da ne pozabimo na tiste najbolj plemenite sinove našega naroda!
Vrnil se je domov
Duhovnik, frančiškan in marsikomu veliki vzornik je bil, kot rečeno, med letoma 2001 in 2020 voditelj slovenskega misijona sv. Cirila in Metoda v Melbournu, provincialov delegat, urednik glasila avstralskih Slovencev Misli in nadškofov vikar za migrante in begunce v nadškofiji Melbourne. Skupaj z misijonarko Marijo Anžič se je marca 2020 po dolgih letih misijonarstva vrnil v Slovenijo. In naposled postal gvardijan kamniškega frančiškanskega samostana.
Verniki so bili veseli njegove vrnitve. Eden takšnih je bil upokojeni višji državni tožilec Bojan Avbar: »S patrom Cirilom sva bila sošolca v novomeški gimnaziji. Od 1970. do 1973. sva bila v razredu razredničarke Vasje Fuis. Povrhu sva sedela v isti klopi, skupaj s sošolcema Markom Vodnikom, frančiškanskim patrom Petrom Lavrihom in še petnajstimi sošolkami smo pili učenost in užili radosti naše mladosti.«
Zanimiva je tudi anekdota, da je Avbarja prav pater Ciril vpisal v ZKS, o čemer so se leta pozneje ob neki priložnosti še kako nasmejali, tudi Lojze Peterle in Danilo Türk. Sploh pa so se nasmejali Cirilovi želji, naj Avbar nikoli ne pozabi, kdo ga je vpisal v partijo! »Priznam, tega nikoli nisem pozabil,« se Avbarju še danes smeji.
Še pred melbournsko izkušnjo je med letoma 1982 in 1992 oznanjal božjo besedo med Slovenci v Sydneyju. Po vrnitvi v domovino je tri leta vzgajal bogoslovce v Ljubljani ter deloval med študenti, nato pa je bil šest let gvardijan samostana in rektor bazilike Marije Pomagaj na Brezjah. Potem ko se je 17. maja 1996 ob 16.41 letalo z vatikansko in slovensko zastavo dotaknilo slovenskih tal in so se po vsej Sloveniji oglasili zvonovi, je na Brezjah sprejel papeža Janeza Pavla II. Pater Ciril je bil priča največjemu dogodku po osamosvojitvi Slovenije, ki je še danes zapisan v srcih mnogih. Kot rečeno, samo njegova zasluga je, da se je sveti oče takoj po pristanku odpeljal na Brezje, česar ni bilo v uradnem programu obiska. In če ne bi bilo njega, niti Muzeja jaslic, ki ga imajo na Brezjah od leta 2000, ne bi bilo!
Še posebno pomembno pa je njegovo avstralsko obdobje, ko je služboval v prelepem in mirnem predmestju Kew na griču samo nekaj kilometrov od središča Melbourna, to je tam, kjer je že pater Bazilij Valentin leta 1956 začel svoje požrtvovalno delo za avstralske Slovence. Slovenski misijon v Melbournu je postal tako versko, kulturno, socialno kot tudi pomembno izobraževalno središče naših rojakov.
Življenje je zmagalo
Božič leta 2011 je bil za ta misijon še posebno slovesen, saj so praznovali 60. obletnico prvega slovenskega božiča v Avstraliji in 60 let revije Misli. Začetki misijona namreč segajo v leto 1951.
Pater Bazilij je namreč pridobil poslopje za Slovence, ki so po vojni pribežali v Avstralijo. Več kot 2000 se jih je potem zvrstilo v Baragovem hostlu, si z njegovo pomočjo poiskalo delo in si ustvarilo novi dom. To je bila tudi tista prva generacija Slovencev v Melbournu, ki je medtem odšla in zasedla prostor okoli groba patra Bazilija. Pater Ciril se jih je spominjal: »Koliko je bilo med njimi preprostih, veseljaških, krepkih vaških fantov, ki so se radostili življenja v novi domovini. Nenadoma so začutili neizmerno prostost! Radi so pili in veseljačili; si ob prvih uspehih kupili avtomobile, sanje iz stare domovine, in divjali, mnogi med njimi so tudi tragično končali.«
Bojan Avbar: »Bistvo je v blaženem delovanju patra Cirila A. Božiča, ki je dal v času, ko je vodil samostan Marije Pomagaj na Brezjah, skupaj z gorenjskimi verniki v rojstni vasi Veliki Orehek pod Gorjanci, v župniji Stopiče pri Novem mestu, postaviti spomenik Sv. družine. Stoji v Velikem Orehku ob desni strani ceste, ki pelje na Mali Orehek. Pater Ciril je v spomin na čase slovenske osamosvojitve naročil ruskima umetnikoma, da sta na skalo v Božičevem gozdu naslikala Marijo Pomagaj, in sicer v spomin na skupino teritorialcev, ki so v času osamosvojitvene vojne pešačili po tej poti v smeri Hrušice. Vojak Teritorialne obrambe je skalo v Božičevem gozdu ovil s šalom z Marijino podobico. Ko so njegovi starši zgodbo zaupali Cirilu, je veličastni dogodek dal, kot rečeno, obeležiti s sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki še danes razsvetljuje mimoidoče. Veličina duha patra Cirila zato nikdar ne bo izginila z gorjanskih bregov, saj je s svojo življenjsko toplino naredil svet od Velikega Orehka, Kamnika, kjer deluje in domuje sedaj, vse do dežele tam spodaj še veliko lepši.«
V obdobju patra Bazilija je bilo nešteto porok in krstov in vse je kipelo od pričakovanj ter sanj v novi domovini. Kako živi so bili slovenski jezik, ljudska pesem in folklora! Poleg govorjene besede so ohranjali tudi slovensko zapisano besedo, ne nazadnje so zbrali izjemno bogato knjižnico.
Danes berejo le še starejši. Mlade je pritegnila novodobna tehnologija. A življenje zmaguje. Naši ljudje žive domala vsepovsod po tej širni celini.
Največja skrb za ohranitev maternega jezika je zato zdaj na ramenih druge in tretje generacije. Pa tudi takšnih, kakršen je bil pater Ciril Božič, ki je postal ne le središčna oseba naših rojakov v Avstraliji, ampak tudi tistih, ki so šele prispeli v deželo tam spodaj. In kanijo zasaditi tam čisto svoje – slovensko drevo.
