LJUBLJANA – Slovenija je tako majhna dežela, da je je na globusu le za (mušjo) pikico, povrhu nas zaradi podobnosti imena, zastave in sorodnosti jezika pogosto še zamenjujejo s Slovaško. Žarometi svetovne pozornosti so usmerjeni k pomembnim in mogočnim, za nas ostanejo spet kvečjemu drobci, zato si štejemo za nacionalni podvig vsakič, ko se nam uspe pririniti med novice dneva. Ko nas obišče kakšna svetovna korifeja ali pa komu od naših uspe na športnem tekmovanju, pa četudi le za katerega od bizarnih rekordov Guinnessove knjige.
Frančišek
je skoraj naš
Se še spomnite, koliko nam je pomenil papežev prvi uradni obisk? Pa tudi drugi, ko nas je blaženi Janez Pavel II. 19. septembra 1999 še posebno želel počastiti s svojo udeležbo na razglasitvi Antona Martina Slomška za blaženega, prvega nesporno slovenskega nebeščana. Saj v resnici ni prvi – pri Bogu nas že dolgo priporočajo sveta škofa Maksim Emonski in Viktorin Ptujski, sveta Ema Krška, blažena karantanska kneginja Hildegarda Kamenska, njen sin sveti Albuin, karantanski apostol sveti Modest itd. –, a smo zmedeni, ali naj jih prištejemo med svoje ali ne, ker menda niso imeli slovanskih genov ali pa so jih imeli premalo. Zagotovo pa so vsi ti in še mnogo drugih nebeških priprošnjikov naše kraje poznali, saj so med nami vse življenje ali vsaj določeno obdobje tudi prebivali. A tudi papeški obiski naših krajev niso povsem neznani. Res so pa marsikdaj ostali skriti javnosti, še posebno ko so se med nami mudili poznejši papeži, torej, še preden so sedli na Petrov sedež.
Šele ko je postal papež, je postalo zanimivo, da je Frančišek že doma v Argentini sodeloval z mnogo Slovenci in da je leta 1970 ves teden gostoval pri lazaristih na Maistrovi na ljubljanskem Taboru. Povabil in gostil pa ga je lazarist Franc Rode, poznejši ljubljanski nadškof in kardinal. Tako se je kmalu po Bergoglijevi papeški izvolitvi Rode spominjal davnega obiska: »En teden je bil pri meni. Razkazal sem mu Bled, Postojnsko jamo, vodil sem ga vsepovsod. Veste, Jurij – Jorge je namreč po naše Jurij – je velik ljubitelj operne umetnosti, pa sem ga peljal še v ljubljansko operno hišo. Dajali so Carsko nevesto skladatelja Nikolaja Rimskega Korsakova. Se je čudil, kako malo je plačal za vstopnico, v Argentini bi bila veliko dražja. To je pa zato, sem mu razložil – ker živimo v socializmu!«
Med njima se je skovala dovolj tesna vez, da je na predvečer izvolitve Rode prijatelju lahko izrekel: »Ti, Jurij, jutri zvečer boš papež!« Ta pa je odvrnil: »Bomo videli, koliko veljajo slovenske prerokbe.«
Prejšnja papeža, Janez Pavel II. in Benedikt XVI., sta nas Slovence dobro poznala in nam bila naklonjena, a tako blizu kot Jorge Mario Bergoglio – povrhu je njegova nečakinja poročena v slovensko družino Voršek, njeni otroci govorijo slovensko – nam menda ni bil še noben papež.
Papeški blagoslov pri Križankah
V bližini gostilne Pri lipi na Muti stoji cerkvica sv. Janeza Krstnika – nekateri viri jo predstavljajo kot najstarejšo cerkev na Slovenskem: »Na svoji poti po Koroški in Štajerski naj bi jo leta 1052 posvetil papež Leon IX.«
V Ljubljani so pred sto leti, tik pred prvo svetovno vojno, na Poljanah zgradili cerkev sv. Jožefa, desetletje pozneje pa zraven še prvi slovenski dom duhovnih vaj. Jezuiti so dom pozneje poimenovali za Ignacijevega po svojem ustanovitelju sv. Ignaciju Lojolskem. Upravičeno so ponosni na domskega najbolj znamenitega gosta: »Novembra 1927 je tam opravljal tridnevne duhovne vaje nadškof in apostolski nuncij za Bolgarijo msgr. Angelo Roncalli, poznejši papež Janez XXIII.« Za 261. papeža je bil izvoljen 28. oktobra 1958. Njegovo najpomembnejše delo je bil sklic Drugega vatikanskega cerkvenega zbora z namenom, da posodobi oziroma odpre Cerkev sodobnemu svetu. Med drugim so v liturgijo uvedli uporabo narodnih jezikov in poživili ekumensko gibanje. Janez XXIII., ki se ga je oprijel vzdevek Dobri, je umrl 3. junija 1963. Za blaženega so ga razglasili leta 2000, 27. aprila 2014 pa bo skupaj z Janezom Pavlom II. prištet med svetnike.
V začetku marca 1782 pa je čez naše kraje k cesarju Jožefu II. na Dunaj potoval papež Pij VI. Na beneško-avstrijski meji pri Gradišču ob Soči ga je s cesarjevimi pozdravi pričakal grof Filip Cobenzel, goriški plemič in državni podkancler na Dunaju. Bdel je nad njegovo varnostjo in dobrim počutjem na potovanju. Ker je bil ravno postni čas, so papežu svak dan dostavili sveže ribe iz Trsta. Tam pa so, kot je splošno znano, najbolje metali mreže slovenski ribiči. Na poti so papežu prirejali veličastne sprejeme, prvega že 8. marca ob tretji popoldan v Gorici. Po jutranji maši v stolnici je s kočijo nadaljeval do Vipave, kjer je opoldne kosil, do šeste zvečer pa prispel v Postojno. Naslednji dan so ga pozdravili Ljubljančani, med njimi je ostal kar teden dni. Ljudje so zanosni prihajali pod njegovo okno pri današnjih Križankah in sprejemali njegove blagoslove. V Celje je prispel 17. marca, naslednji dan že v Maribor. Ker je bil na Dunaju že 22. marca, je očitno, da mu na vsej poti nikjer ni bilo tako všeč kot prav v Ljubljani. Z Dunaja pa se je vračal zahodneje od naših krajev.
Frančišek molil k Mariji Pomagaj
Znano je, da je papež Janez Pavel II. med prvim obiskom Slovenije mimo predvidenega protokola zavil tudi na Brezje in molil v tamkajšnji baziliki. Vendar poljski papež ni edini, ki je molil k Mariji Pomagaj. Že pred njim je tako storil zdajšnji papež Frančišek, ki je Slovenijo tudi obiskal že dvakrat. Prvič leta 1970 ljubljanske lazariste in Franceta Rodeta, že naslednjo zimo pa za en dan tudi družino Golarjevih v Virmašah pri Škofji Loki. Najprej je pater Jorge Mario Bergoglio kot glavni knjižničar filozofske in teološke fakultete Golarjevim poslal pohvalno pismo o njihovem sinu Andreju, ki je v tej knjižnici vodil oddelek. Kljub sinovemu pismu, ki je napovedalo Bergoglijev obisk, so bili Golarjevi prijetno vznemirjeni, ko jih je ta 26. januarja 1971, deželo je pokrival sneg, obiskal. Ovinek čez Virmaše je Bergoglio naredil na poti iz Madrida v Rim. Golarjevi so med drugim gosta postregli s potico, peljali pa so ga tudi na Bled, in ko so se ustavili pri Mariji Pomagaj na Brezjah, je bodoči papež pred njeno podobo pokleknil in molil.
Pij II. o ustoličenjih pri Gospe Sveti
Med papeži je naše kraje morda še najbolje poznal Enea Silvio Piccolomini, papež Pij II., med drugim tudi župnik župnije sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. To je tisti papež, ki je leta 1462 potrdil ustanovitev ljubljanske škofije in je znan po reku, ki nekaj pove o človeški naravi: »Ko sem bil še Enej, me ni nihče poznal, zdaj, ko sem Pij, me vsi kličejo stric!« Leta 1444 je s cesarjem Friderikom III. prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko. V svojem zemljepisnem, z zgodovinskimi ekskurzi prepletenem delu De situ Europae v poglavju o Koroški med drugim opisuje ustoličenje koroških vojvod, za našo zgodovino so posebno pomembna njegova poročila o celjskih grofih.
