Papeži, ki so nas imeli radi

Pravzaprav je zelo težko natančno določiti, kdo je bil prvi papež, ki bi ga lahko tako ali drugače povezali z današnjo Slovenijo.

Pred začetkom novega tisočletja viri navajajo papeža Zaharijo (679–752). Okoli leta 745 je po Borutu, knezu karantanskih Slovencev, ki je z bavarsko pomočjo premagal Obre, 748./749. zavladal Gorazd, ki je kot talec na Bavarskem prejel krst. Tako je bil prvi slovenski krščanski knez. V drugem primeru omenjajo papeža Hadrijana II. (792–872), ki je za božič leta 867 z vsemi častmi sprejel solunska brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. V delu Žitje Konstantina o tem dogodku v 17. poglavju preberemo, da je sprejel slovenske knjige in jih posvetil.

V nadaljevanju se osredotočamo na tiste po letu 1000. Papež Aleksander III. je bil rojen okrog leta 1100 kot Rolando Bandinelli, umrl je 30. avgusta 1181. Po njegovem posredovanju so se 1159. v Žičah naselili kartuzijani. To je bila prva kartuzija na slovenskih tleh in tudi prva na ozemlju tedanjega rimsko-nemškega cesarstva. Med letoma 1167 in 1174 je bila ustanovljena kartuzija v Jurkloštru. Z listino, napisano 3. junija 1173 v Anagniju, je Aleksander III. to redovno postojanko sprejel v svoje varstvo. Leta 1177 je papež Aleksander III. spet vzpostavil škofijo v Kopru, ki je sicer nekaj časa še ostala pod upravo tržaškega škofa Bernarda, od 1186. pa je znova imela svoje redne škofe.

Papež Lucij III. je bil rojen kot Ubaldo Allucingoli (okrog 1097–1185). Med drugim je kartuzijanom v Žičah 23. januarja 1185 dovolil, da za posvetitev svojih duhovniških kandidatov naprosijo katerega koli škofa, z listino z datumom 18. februar 1185 pa je ta samostan sprejel v svoje varstvo. Admontskemu samostanu je 16. julija 1185 potrdil lastništvo nad cerkvijo sv. Marije v Jarenini.

Omeniti velja Aleksandra IV. (okrog 1199–1261), ki je bil rojen kot Rinaldo dei Conti di Segni. Med papeževanjem je stiškim cistercijanom 12. decembra 1255 potrdil vse pravice in svoboščine, ki so jih samostanu podelili njegovi predniki. Podobno listino je 13. marca 1257 izdal za kartuzijo v Bistri.

Papež Pij II. (1405–1464), rojen kot Enea Silvio Piccolomini, je bil med drugim tržaški škof. Mesto Trst se ga spominja s ponosom, čeprav med škofovanjem ni veliko pripomogel k njegovemu razvoju. Osmega septembra 1462 je potrdil zlato bulo, s katero je bila ustanovljena ljubljanska nadškofija.

Če iščemo povezave papežev z današnjo Slovenijo, potem ne smemo spregledati Pavla II., ki je bil rojen kot Pietro Barbo (1417–1471). Papež je bil med letoma 1464 in 1471. Z izvzetostjo ljubljanske škofije izpod oglejskega patriarhata, ki jo je neposredno podredil papežu, je postal za slovenski prostor izjemno pomemben.

Slovenska turneja

Ljubljana je bila v začetku 18. stoletja majhno mesto, ki si je prislužilo to čast, da ga je obiskal papež, tu je ostal kar en teden. To je bil Pij VI., sicer Giovanni Angelo Braschi (1717–1799). Papež je bil od 15. februarja 1775 do 29. avgusta 1799, torej kar 24 let. V namerah, da bi cesarja Jožefa II. poskušal omehčati glede ukinjanja samostanov, je 1782., v letu Jožefove izdaje odloka, odpotoval na Dunaj in se 10. marca ustavil v Ljubljani.

Bival je v hiši nemškega viteškega reda, to je v današnjih Križankah. Tu je sprejel tudi ljubljanskega škofa, grofa Karla Janeza Herbersteina, s katerim se nista preveč dobro razumela zaradi škofove podpore cesarjevim reformam. Pij VI. je zato odklonil Herbersteinovo povabilo, naj med bivanjem v Ljubljani stanuje v škofijski palači poleg stolnice. Ljubljančani so papeža z navdušenjem sprejeli in so pred njegovim začasnim stanovanjem vztrajno čakali na blagoslov. Pij VI. je nato obiskal še Celje in Maribor.

V knežje mesto je prispel 17. marca 1782 in tam prespal, kakor piše Ignacij Orožen v Celjski kroniki (1854, str. 169): »... se je iz Rima v Cele pripeljal sv. oče Pii VI. ino je tu prenočeval. Stanoval je v drugem nadstropju sedanje svetovavnice, tadašne grof Grosove hiše. Pripovedujejo, da je papež tukaj, ko je poldne odzvonilo, v svoji sobi okno odperl ino je blagoslovil veliko množico ljudstva, ki se je bila pred hišoj sbrala. Od tod se je papež drugi dan naprej v Gradec odpeljal.« Hiša, ki jo omenja Ignacij Orožen v Celju, je današnji celjski muzej novejše zgodovine ali, kakor jo Celjani še poznajo, rotovž, mestna hiša na Prešernovi ulici nasproti Marijine cerkve.

V Mariboru je prenočil v mestnem gradu pri grofu Henriku Adamu Brandisu. Med papeževim spremstvom sta bila tudi dunajski nuncij in grof Kobenzl. Celotno odpravo je sestavljalo 16 voz z 80 konji. Na jožefovo, 19. marca, je škof zjutraj prisostvoval maši v grajski kapeli Loretske Matere božje, o čemer še danes priča spominska plošča v notranjosti kapele. Po maši je iz lože podelil apostolski pozdrav zbrani množici na Grajskem trgu. Dopoldne pa se je odpravil proti Gradcu.

Prav poseben pomen za Slovence, predvsem tiste, ki so na tuje odhajali v misijone, je imel Pij IX., sicer Giovanni Maria Mastai-Ferretti (1792–1878). Papež je bil od 16. junija 1846 do 7. februarja 1878, kar pomeni, da je bil tudi najdlje vladajoči papež v zgodovini, saj je njegov pontifikat trajal kar 32 let.

Pod Pijem IX. se je zelo poživila misijonska dejavnost Cerkve, torej tudi med našim ljudstvom. Slovenski misijonar in znanstvenik Ignacij Knoblehar je tako leta 1847 odšel v Sudan, v kraje ob gornjem Nilu. Slovenski duhovnik Friderik Baraga je šel med Indijance že leta 1830 pod papežem Pijem VIII. Njegovo versko, prosvetno in kulturno delovanje je bilo tako uspešno, da je Pij IX. leta 1853 za to obsežno območje Baragovega misijonskega delovanja ob Velikih jezerih med Indijanci Očipvejci v Kanadi ustanovil apostolski vikariat ter Barago imenoval za vikarja in naslovnega škofa. Tri leta pozneje je vikariat povzdignil v škofijo in Barago imenoval za rednega škofa s sedežem v kraju Sault Ste. Marie (Salt Lake City). Leta 1866 je prenesel škofijski sedež v Marquette. Za njegovega prvega naslednika je Pij IX. 1868 imenoval Ignacija Mraka s Hotavelj v Poljanski dolini.

Papež Leon XIII. (1810–1903) je 1899. imenoval za kardinala tudi goriškega nadškofa Jakoba Missio. Cesar Franc Jožef ga je 14. junija 1884 imenoval za ljubljanskega knezoškofa. Decembra 1897 je Missia postal goriški nadškof in ilirski metropolit. Ravnal se je po papeških smernicah.

Glas za Primorce

Papež Benedikt XV., sicer Giacomo della Chiesa (1854–1922), je svoje poslanstvo opravljal od 3. septembra 1914 do smrti. Za primorske Slovence in Hrvate, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, je še posebno pomemben zaradi nekaterih dejanj in stališč, ki so ga res pokazala kot očeta vseh. Bil je edini izmed vladarjev, ki je dvignil svoj glas za naše teptane ljudi v Primorju. Odločno je nastopil proti nesmislu prve svetovne vojne. Predstavniki slovenske duhovščine, zbrani v Zboru svečenikov sv. Pavla, in predstavniki hrvaške duhovščine v Istri so mu 6. marca 1920 izročili posebno tiskano spomenico. Poleg tega dokumenta je do Benedikta XV. prišel tudi pisni glas tržaškega škofa Angela Bartolomasija, na katerega je papež odgovoril s pismom 2. avgusta 1921, v katerem obsoja fašistično in drugo nasilje nad slovenskimi in hrvaškimi duhovniki ter pritisk na slovenske in hrvaške vernike glede jezika v cerkvi in krščanskega nauka.

Še danes se mnogi po skoraj 20 letih spominjajo obiska Janeza Pavla II. Po Piju VI. je bil prvi papež, ki je obiskal Slovenijo. Pri nas je bil dvakrat: od 17. do 19. maja 1996 in 19. septembra 1999.

Omeniti velja še Janeza XXIII., rojenega kot Angelo Giuseppe Roncalli (1881–1963). Papež je bil od 28. oktobra 1958 do smrti 3. junija 1963. Slovenijo je obiskal 9. novembra 1927, ko je bil še apostolski vizitator v Bolgariji in se je na poti iz Rima ustavil pri nas. Najprej je šel na obisk k škofu Antonu Bonaventuri Jegliču in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter takrat novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Tedaj je tudi opravil duhovne vaje pri jezuitih v Ljubljani, sklepe pa zapisal v svoje najbolj znano knjižno delo Dnevnik duše.

Tudi aktualni papež, Frančišek, je bil že pri nas. Seveda še kot argentinski študent bogoslužja v Madridu Giorgio Mario Bergoglio. Med potjo v večno mesto Rim je 26. januarja 1971 obiskal družino Golar na Gorenjskem in si v družbi gostiteljev ogledal Bled ter Brezje.