Papež Frančišek pohvalil naše veroukarje
Papež Frančišek je te sorte ljudski papež, predvsem pa želi tako in drugače približati Cerkev ljudem, se odpreti, jih nagovoriti, jim stopiti bližje in jih povabiti k dialogu. Verjetno lahko v tej luči razumemo tudi pismo, ki ga je papež Frančišek poslal v Slovenijo. Točneje v Malečnik pri Mariboru, v tamkajšnjo župnijo sv. Petra.
Med počitnicami
Zgodba gre takole. V župniji sv. Petra pri Mariboru v Malečniku je letos poleti potekala otroška delavnica, ki jo je vodila katehetinja Katja Kac Zupanič. Prav otroci, ki jih kot laična katehetinja poučuje verouk, so ji dali idejo, da bi imeli delavnice, saj jim vsega, kar so si zamislili, pri urah verouka ni uspelo narediti.
Beseda je dala besedo, tako so poleti pripravili kar tri delavnice, ki jih je vodila prav Katja, ki je po rodu sicer iz Hoč, a sta se z možem preselila v Malečnik, kjer sta si ustvarila dom in družino. Ker so v Malečniku vmes ostali brez katehetinje, so jo na predlog prejšnje povabili k sodelovanju, kar je kot v Mariboru in v Švici šolana teologinja z veseljem sprejela. »Delavnice smo začeli v juliju, ko je bil v župniji osrednji dogodek otvoritev Glaserjevega salona.
Maks Oskar Rajšp je eden od mladih, ki so se udeležili delavnice, sam pa je narisal prav papeža Frančiška. Maks je tudi ministrant v farni cerkvi. »Sprva mu ni bilo jasno, kaj točno se je zgodilo. Potem smo mu pojasnili in veselje je bilo neizmerno,« še pove dr. Valentan.
»Risbe so ustvarjali iz naravnih materialov. Tako so barvo pridobili iz rdeče pese. Vse to je v skladu s tem, kar zagovarja skrb za okolje, ohranjanje narave,« poudari dr. Valantan, ki se je tudi sam šolal v Vatikanu.
Prvo pismo v slovenščini
Ker so v teh otroških delavnicah nastala številna krasna dela, so se odločili, da jih 20 prek mariborskega nadškofa in apostolskega nuncija pošljejo papežu. Da gredo dela v Vatikan, so otroci sprejeli z navdušenjem. Še precej večje je bilo presenečenje, ko so izvedeli, da je papež ta dela prejel, sprejel in še več: zahvalil se jim je za poslano.
Ob takem pismu se čuti velika odgovornost. Hkrati pa nam veliko pomeni, da smo prejeli papežev blagoslov.
»Dobiti tako pismo je izjemna stvar. To ni običajno. Menim, da v Sloveniji še nihče ni dobil česa podobnega. Kot je na novinarski konferenci spomnil nadškof Stanislav Zore, je to verjetno eno redkih pisem, če ne kar prvo, ki ga je papež podpisal v slovenskem jeziku!« poudari dr. Valantan in spomni, da je praska taka: če bi papež nagovarjal širše mlajše množice, bi jih nagovoril v angleščini, o cerkvenih zadevah bi pisal italijansko. Ker pa je tokrat pisal mladim, je hotel tudi z uporabo jezika narediti korak bližje njim, jim pokazati, da so si blizu. V pismu je papež otrokom položil na srce, da »potrebujemo drug drugega« in da smo drug za drugega ter za naš skupni dom odgovorni. Pohvalil pa je mladino tudi zato, ker je poletno srečanje z Jezusom izraz Božje ljubezni do ljudi, še posebno do ubogih in majhnih ter do Zemlje.
Pismo s papeževim podpisom in pečatom je dobilo posebno mesto v župnijski pinakoteki, na ogled je tudi širši javnosti.
»Ob takem pismu se čuti velika odgovornost. Hkrati nam veliko pomeni, da smo prejeli papežev blagoslov, ki nad nas kliče božje varstvo,« pa zaključi katehetinja Katja Kac Zupanič. Pismo s papeževim podpisom in pečatom je dobilo posebno mesto v župnijski pinakoteki, na ogled je tudi širši javnosti.
