25 LET

Od plebiscita za Vido pa do padca ikone

Objavljeno 17. april 2016 19.45 | Posodobljeno 17. april 2016 19.45 | Piše: Vladimir Jerman

Vida Žabot v domačo razkriško cerkev vrnila slovenščino.

Sestra Vida leta 1994. Foto: Matej Družnik

LJUBLJANA – O Vidi Žabot, rojeni 24. junija 1956 v Razkrižju, je znani kulturnik in pisatelj Marjan Marinšek iz Velenja dejal, da se je pojavila »kot betlehemska zvezda; zažarela je in ugasnila«.

Salezijanska nuna Vida je med enoletnim študijskim dopustom razrešila gordijski vozel, ki so ga moški duhovni jalovili dolga desetletja – podobno kot pravni veleumi mejo v Piranskem zalivu. Obmejnemu Razkrižju, ki je formalno spadalo k zagrebški nadškofiji, je z odločnim nastopom, tudi sklenjeno verigo živih ljudi okoli cerkve, izborila pravico do bogoslužja in verouka v maternem slovenskem jeziku, s tem pa tudi formalno vključitev te obmejne župnije v slovensko Cerkev.

Imenovali smo jo za ženskega Martina Čedermaca, v Cankarjevem domu so morali njen nastop iz male prestaviti v dvorano z vsemi zasedenimi 660 sedeži. Bila je pomurska osebnost leta in Slovenka leta 1993. Zaradi neprijaznih poseganj senc iz ozadij, ki so jo za vedno hotele pregnati iz Slovenije celo s poskusom fizične ugrabitve, je zanjo, da je smela na podelitev naslova Slovenke leta, posredoval sam nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Dovolilnica za domovino

»Tak izid priča, da je Vidina vrhovna predstojnica v Rimu in še kdo v odločujoči senci visoke cerkvene hierarhije uvidel, da redovnici nima smisla še bolj dvigovati cene in pomena, enako važno pa je tudi spoznanje, da ni modro zoper sebe obrniti Slovencev, ki so (skoraj plebiscitarno) na strani sestre Vide,« je v kolumni zapisal glavni in odgovorni urednik Novic Marjan Bauer.

image

Vir: arhiv Slovenskih novic

Osmega maja 1994 je bila v Razkrižju po dolgih desetletjih prva birma v slovenščini, sestra Vida pa botra svoji nečakinji. Iz Rima je Vidi prispelo priporočilo, naj ne hodi v Slovenijo – in je na birmi ni bilo.

Ko so se duhovi unesli, štiri leta pozneje, je Vida naši novinarki Mojci Kaučič za prilogo Ona ob spominjanju dogodkov, ki so jo ponesli v medijsko ozvezdje, med drugim dejala: »Takrat bi me lahko uničili, saj sem se postavila po robu svojim ljudem. Takrat, vem, so me rešili zunaj. Vendar sama nisem bila pomembna v tistem trenutku. Vedela sem, da je to za Razkrižje zadnja možnost. Če nam ne bi uspelo, bi bili izgubljeni še dve, morda tri generacije naših otrok.«

Karizmatična nuna se je sama spodnesla z banalnostjo

Daljnovidne napovedi

Po noviciatu je Vida študirala pedagogiko in psihologijo. Ko je v mestecu Casale Monferrato, 60 kilometrov vzhodno od Torina, vodila salezijanski šolski center, so se nekateri njeni pogledi razšli s predstojnicami do te mere, da je poleti 2001 slekla, kot je sama dejala, redovniško uniformo. Nosila jo je četrt stoletja. Izstop je sicer podpisala že prej, 14. septembra 2000. V iskanju novih obzorij se ji je ponujala možnost, da bi prirejala duhovne seminarje tudi v Sloveniji. Polna dobrih pričakovanj je ustanovila društvo za kakovost življenja Metamorfoza.

»Na teh seminarjih naj bi poiskali načine in možnosti, da preobrazimo jezo v delovni uspeh ali navdušenje, na primer vsakdanje nezadovoljstvo v smisel za zabavo, da bi v sebi našli tiste skrite vire ali pa tiste skrite kotičke našega razuma, ki imajo lahko neizmerljivo moč. Za to, da bi to dosegli, moramo najprej spoznati, kdo smo,« je med drugim povedala našemu novinarju Jadranu Vatovcu.

Z izstopom se je zgodilo nekaj bistvenega, česar pa menda ni opazil nihče razen kolumnista dr. Alojza Ihana: »Vide Žabot kot ikone ni več. Od zdaj naprej je lahko še tako pametna, izobražena in preobražena, samouresničena, ampak kot ikona ne more več delovati. Še ena Bridget Jones pač! Zato je marsikomu vsaj malo žal.«

Vidin izstop je, začuda, 16. septembra 2001 komentiral tudi verski tednik Družina. Manica Ferenc je svojo analizo medijske Vide sklenila s stavkom, ki je takrat marsikomu lahko zvenel kot nestvaren, sprt z zdravo pametjo. Zapisala je: »S. Vido so naredili mediji, upam, da gospe Vide ne bodo uničili.«

Poroka v Italiji

Nekoč je bila nuna, zdaj rešuje človeške duše, so mediji popreprostili njene cilje, da pomaga ljudem v stiski. Še naprej je delala v Italiji, na delavnice, ki so ji jih organizirali v njenem društvu, je prihajala v Slovenijo. Zanimanje je pospešil izid njenega knjižnega prvenca Križ na prsih spomladi 2002. Njena karizma je na predstavitve privabljala po več sto ljudi. Nekdanjo Kristusovo nevesto so nagovarjali, naj kandidira za predsednico države. Prejemala je tudi grožnje. Jeseni 2002 se je odzvala povabilu revije Jana, da bo v tedenski rubriki svetovala ljudem v stiski.

Potem pa, po vsega manj kot treh mesecih, je prav v Slovenskih novicah izpod peresa Boštjana Celeca odjeknila novica, da je Žabotova »nekatera vprašanja in odgovore preprosto prevedla iz italijanske revije Jaz, ženska«. Vidino nepošteno prepisovanje je razkrila bralka s Primorske. Vida je napako priznala, a se izgovarjala, da si je nekaj vprašanj in odgovorov »sposodila, jih korektno prevedla in dodala svojim«. Pokesala se je: »Z eno napako: vira nisem podpisala.«

Golo naključje ali izpolnitev božjega načrta, kakor komu drago – v malo več kot letu dni sta se obe črni prerokbi, Ihanova in Družinina, uresničili. To velja za Slovenijo, v Italiji se je leta 2010 poročila, še naprej pa uspešno dela tako z mladimi kot odraslimi. Kako in kdaj, če sploh, pride Vida v rodno Slovenijo, razen njenih domačih ne zanima nikogar več. 





Deli s prijatelji