Od nagih žensk do fantazijskih slik (FOTO)

Po dveh covidnih letih se je na ljubljansko Gospodarsko razstavišče vrnila znamenita Mednarodna tattoo konvencija. Če niste vedeli, gre za enega najpomembnejših evropskih shodov, na katerem se zberejo navdušenci nad telesnimi poslikavami, predvsem pa je bila tudi ta konvencija priložnost, da tetovatorji predstavijo svoj talent, znanje, izkušnje, inovacije, rešitve. Bila je to že trinajsta konvencija, konvencija zato, ker je bila že spočetka namenjena izobraževanju, razvoj pa je povzročil, da je postala pravi sejem tetoviranja!

Organizator tridnevnega dogodka je Aleš Škapin, ki se ukvarja tudi z distribucijo opreme za tetoviranje in pokriva z njo ves Balkan. Za hip se je ozrl nazaj in povedal, da je bilo pred korono že 7000 obiskovalcev, letos se je je udeležilo 110 razstavljavcev in tatoo artistov iz osmih držav.

Razstava poslikanih teles

Tisti, ki na sebi nimajo še nobenega tatuja, so na takšni konvenciji v popolni manjšini. To je razstava subkulture, ki v vsesplošni poplavi potetoviranih teles mestoma že izgublja svojo predpono. Gre za modni trend, »ki izhaja z Nove Zelandije in Samoe,« nas je podučil Škapin, »tatuji so jih označevali, imeli so jih celo za nekakšne osebne izkaznice, da so tudi drugi že na daleč vedeli, od kod prihajajo, iz katere vasi so, kateri familiji pripadajo.«

Pri nas so se razmahnili v Jugi, in sicer v obdobju služenja vojaškega roka. »Moški so si z bucikami na kožo tetovirali nage ženske, razne datume, prebodene srčke …« In če so se v časih JLA tetovirali v spomin na izvoljenke, ki jih lep čas niso videli, »je danes podobno, le da si zaželijo tetovažo psa, ki je ravno poginil, nič kaj takšnega se ni spremenilo, bi rekel, le tehnologija je šla hudo naprej,« je pripovedoval Škapin, medtem pa je bila dvorana vse bolj polna darkerjev, ljubiteljev težkih motorjev, prebodenih jezikov, obrvi in ustnic, poslikanih teles.

Sogovornik je priznal, da bi bil najraje ves poslikan, če ne bi (še vedno) tako bolelo. »Ma, kaki,« je zamahnil z roko in poskušal odgovoriti na vprašanje, ali zaradi najnovejše tehnologije boli kaj manj. »Isto boli, boli kot pri norcih, saj pravim, ves bi že bil potetoviran, a kaj, ko to tako boli!« Pa je Škapin človek, ki je dal v življenju gotovo že marsikaj skozi, vendar ne, pri tetoviranju ni nikoli nerealnih obljub. Tetovatorji nikakor tudi ne slepomišijo, napredujejo pa hitreje, kot si mislimo. »To je industrija,« pravi Škapin in pokaže na slovenske predstavnike, med katerimi so nekateri v svetovnem vrhu.

Protibolečinska glasba

Na primer Dejan Marič iz Lipe pri Beltincih, ki je leta 2015 zmagal na največji takšni konvenciji v Las Vegasu, postal najboljši na svetu! In tudi on se je udeležil tokratne na Gospodarskem razstavišču. Dejan je popoln samouk. Z leti izkušenj pa je postal predan umetnik, ki tudi v tujini uživa vsesplošno spoštovanje. Je deloholik. Pogosto se po ves dan sklanja nad človeška telesa. Podobno kot se Dean Džinić, z vzdevkom Laibach Ink, on je še en mojster tetoviranja, le da prihaja iz Ljubljane. Pokazal nam je tatu, ki ga ima na svoji desni roki, prav tistega, s katerim je Marič leta 2015 zmagal v Las Vegasu!

Ko je Dean pred leti spoznal pionirja Dejana, je začel tudi on tetovirati. Številki 1 v Sloveniji je tako vdano sledil, da ga je, kot pravijo številni, medtem že ulovil. Oba rišeta od otroštva in se zavedata odgovornosti, ki jo prinaša tetoviranje. O njunem slovesu ne nazadnje govori že podatek, ki nam ga je razkril Dean, in sicer da ima v svojem ljubljanskem studiu takšno čakalno vrsto, da boste pri njem najhitreje na vrsti šele leta 2025! Na ljubljanski konvenciji je ustvarjal fantazijsko sliko Eve Green, švedske igralke iz srhljivke Penny Dreadful. Dotlej je bilo za njim že 30 debelih ur dela, slika pa še zdaleč ni bila končana. Obiskovalci so bili navdušeni. Ustvarjal jo je na Gogini levi nogi. Ker se koža ne bi obnašala pravilno, ni bilo prisotnih nobenih protibolečinskih sredstev. »Muska je pravzaprav edina protibolečinska terapija,« nam je zaupala Goga, ki se je pri 19 letih odločila za svoj prvi tatu.

Deanova mojstrovina, ki jo bo imela odslej na nogi, bo zdržala približno 15 let. Nakar bo začela bledeti. »Človeška koža se obnavlja enkrat na mesec, kar pomeni 120-krat v desetih letih, realno zato ne moremo pričakovati, da bo ostala vsaka linija vse do konca briljantna,« nas je podučil ljubljanski tetovator in primerjal, da je podobno tudi z avtom, ki po desetih letih prav tako ne more biti več takšen, kakršen je bil na začetku. Se pa da tudi takšnega ustrezno obnoviti.

Sicer pa tetovaže naredijo tako, da v podkožje injicirajo črnilo. Za tetoviranje uporabljajo ročni električni strojček, ki je napolnjen z iglami in črnilom. Igle prebodejo kožo s hitrostjo stokrat na minuto in v globino nekaj milimetrov.