SOBOTNA OMREŽJA

Očetje in pogrebniki paradnih konjev

Objavljeno 16. marec 2013 18.45 | Posodobljeno 16. marec 2013 18.46 | Piše: Borut Perko

Besede tajkun nekdaj sicer nismo poznali, a nekateri so se že znali obnašati v skladu z njenim slovesom.

Franc Leskošek Luka. Fotoarhiv: Dela

V Sloveniji smo mnoge tovarne in velika podjetja uničili in zafurali že davno, nekatere celo pred osamosvojitvijo še v Jugi ali pa kmalu po letu 1991. Verjetno so nam jih ukradli tudi tajkuni, ki se takrat še niso tako imenovali oziroma se nam o njih niti sanjalo ni. Sanjalo pa se ni (ali pa so se delali, da nič ne vidijo in slišijo) o njihovih lumparijah, malverzacijah in krajah niti politikom in organom pregona, ki bi morali nesposobneže in lumpe odstraniti ali spraviti za zapahe. Pred nosom so nam uničili in ukradli nekdanjega gospodarskega giganta Iskro, prav tako Litostroj in koprski Tomos, če naštejem samo tri najbolj znane.

Iskra

Najstarejša je bila Iskra, njeni začetki segajo v leto 1945, ko je z osvoboditvijo v državne roke prešlo nekdanje tekstilno podjetje, pred vojno poimenovano Jugočeška, med vojno pa LGW, in se preimenovalo v Strojne tovarne, te pa leta 1946 v Iskro. Ko je bilo ustanovljeno, je podjetje štelo 850 zaposlenih, prvi pomembni Iskrin direktor pa je bil nekdanji oznovec Silvo Hrast. Skozi čas je zrasla tako imenovana velika Iskra s 35.000 zaposlenimi.

Ko je bil prvi mož Iskre Dušan Šešok, to je bilo od leta 1993, je podjetje (dokončno) pokopal, čeprav je treba reči, da je bila Iskra v najlepših letih in prav tako na koncu svojega življenja nebodigatreba tako nekdanje socialistične države kot po njenem koncu tudi demokratične in samostojne Slovenije. Velike in močne Iskre je bilo strah vseh: komunistov s Francetom Popitom na čelu in poznejših demokratov, ki so nad njo poslali nesposobnega ministra Izidorja Rejca. Toda slovenska politika se Iskre ni samo bala, tudi na živce ji je šla, tam je bilo preveč pametnih in sposobnih, torej politiki potencialno nevarnih ljudi. Kot bi jo ta želela čim prej pokopati, za to so se vsi trudili.

Na začetku devetdesetih se je Iskra razcepila na več samostojnih podjetij, nekatera so propadla, nekatera uspešno delujejo še danes, pri privatizaciji pa si je lep kos njene pogače poleg Jožeta Godca odrezal prav Šešok. Danes je njuno podjetje Maos skoraj stoodstotni lastnik današnje Iskre, d. d., Šešok pa predsednik njene uprave.

Tomos

Tomos – Tovarna motornih koles Sežana je bil leta 1954 ustanovljen v Kopru kljub prvotnim idejam, da bi bil v Sežani. Josip Broz Tito je ob obisku Kopra navrgel, da bi bilo dobro, da bi imeli tudi v Istri kakšno tovarno, pa so Tomos iz Sežane prestavili v Semedelo, tako da je tudi kratica Tomos ustrezala. V Umagu pa so tedaj zgradili tovarno cementa, ki še danes obratuje, kakopak z izgubo. Umaška cementarna je bila tudi med slovenskimi turisti in vikendaši znana po dimniku, ki sta ga zdajšnja lastnika brata Pajić podrla, cementarno pa bi prav rada zaprla, a hrvaška država jima tega ne dovoli.

V Kopru nekoč ni bilo družine, ki ne bi bila povezana s Tomosom, 3000 ljudi pa je bilo tam v najboljših časih tudi zaposlenih. Tovarna, ki je začela izdelovati licenčne motorje, je kmalu razvila lastne znamke. Prvi direktor Tomosa Franc Pečar, ki je imel pisarno na Vina Koper, je licenčno pogodbo podpisal z avstrijsko tovarno Puch, denar za licenco pa so dobili od prodaje paradižnikove mezge v tujino. Leta 1955 so tako izdelali prvih 137 motorjev znamke Tomos Puch SG 250, poleg tega pa še 124 skuterjev in 100 mopedov. Licenčna proizvodnja je v naslednjih letih naraščala, hkrati pa se je Tomos usmeril v lasten razvoj serijskih modelov. Mopedov in zunajkrmnih motorčkov za čolne v Kopru že dolgo ne delajo več in jih tudi nikdar več ne bodo, proizvodnjo so novi lastniki preselili na azijski vzhod. Vse, kar ostaja v Kopru, je muzejska zbirka 100 mopedov, ki jih imajo trije ljubitelji zanesenjaki.

Litostroj

Litostroj (polno ime Titovi zavodi Litostroj) je bivši poslovno-industrijski sistem, ki je razpadel leta 1991. Ostanki nekoč velikega poslovnega sistema so se razdelili in nadaljevali samostojno pot skozi burna leta sanacij in prestrukturiranj v devetdesetih letih. Roko nad njim je ves čas, dokler je bil na oblasti oziroma pri sebi, držal narodni heroj Franc Leskošek - Luka, ki velja za očeta Litostroja. Mali Franc je bil doma iz Celja, po končani osnovni šoli je bil vajenec pri ključavničarskem mojstru v Žalcu, pozneje pa se je pri vodilnem celjskem industrialcu Maxu Adolfu Westnu (tovarna emajlirane posode Westen je po drugi vojni postala Emo) izučil za kovinostrugarja. V partizanih je postal Luka in bil po osvoboditvi obseden z industrializacijo, čeprav o gospodarstvu, industriji, kaj šele ekonomiji ni imel pojma. Toda velikega Litostroja vendarle ni uničil Luka Leskošek, temveč so ga drugi.

Lovšeta v Iskri niso marali, zdaj lobira za Todorića

Na začetku devetdesetih let je bil v Iskri tudi Igor Triller, pozneje razvpiti stečajni upravitelj Elana in še česa, človek, ki je rad hodil po robovih prepadov, v katere je včasih tudi padel, a vendarle ostal živ. Nekega dne je v Iskro pripeljal takrat še popolnoma zelenega Tomaža Lovšeta, ki naj bi bil eden od rešiteljev potapljajočega se giganta. Lovšetova edina referenca je bila, da je študiral v ZDA in organiziral takšne in drugačne obiske, predstavitve in predavanja Janeza Drnovška čez lužo. Stari Iskrini poslovni mački so hitro spoznali, da je blefer in da strelja s praznimi naboji, kar se je pozneje – kot vemo – izkazalo še večkrat, v Iskri pa ni dobil priložnosti. Svoje prve podjetniške izkušnje je pridobil v družinskem podjetju AC Lovše v Domžalah, ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Ko se je odcepil od družinske prakse, se je posvetil navtiki in ustanovil svoje podjetje T. F. Lovše za pravne, računovodske in revizijske dejavnosti ter davčno svetovanje. V devetdesetih letih se je preusmeril v prestrukturiranje podjetij in prisilne poravnave. Javnost se ga spominja kot predsednika uprave Peka, ki je po finančni injekciji 8,3 milijona evrov državnih obveznic doživel klavrn konec. Po dveh letih vodenja je namreč podjetje končalo z osmimi milijoni evrov izgube, revizija pa je pokazala, da naj bi Lovše zavajal nadzornike in lastnike Peka. Dogodki v Peku Lovšeta niso odvrnili od nadaljnjih poslovnih podvigov. Leta 2003 je kupil Diners Club Slovenija. Diners Club je imel tudi na Hrvaškem, nato ga je avstrijski banki prodal za 65 milijonov evrov. Še vedno je lastnik družbe Diners Club Italia. Bil je tudi predsednik smučarske zveze, na katero ga je kot popolnega smučarskega analfabeta pripeljal nekdanji smučar Jure Košir. Sloveniji, predvsem pa slovenskemu smučanju, je Lovše naredil mnogo več škode kot koristi, po aferi v Južni Koreji pred okroglim letom, kjer je izbruhnil spopad med njim in predsednikom olimpijskega komiteja Janezom Kocijančičem ter predsednikom FIS Gian-Francom Kasperjem, pa je odstopil. Lovše zdaj menda med drugim v Sloveniji lobira za hrvaški Agrokor oz. Ivico Todorića okoli prevzema Mercatorja.

Deli s prijatelji