MISIJONAR

Oče Pedro je oče Dobrih prijateljev

Objavljeno 26. december 2011 22.46 | Posodobljeno 26. december 2011 22.46 | Piše: Maja Debeljak
Slovenski misijonar na Madagaskarju je ustanovil gibanje za boljši jutri.
Pedro Opeka. (Foto: S. N.)

»Besede vas prebudijo, dejanja pa vas potegnejo za seboj,« pravi slovenski misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka. Njegova dejanja vsekakor. Kar je ta prijazni mož naredil z gibanjem Akamasoa, v tamkajšnjem jeziku to pomeni dobri prijatelj, v resnici meji na čudež. Otrokom in njihovim družinam, ki so živeli na smetišču, je zgradil hiše, šole, bolnišnice, izobražuje jih in jim svetuje. Akamasoa združuje vsaj 250.000 ljudi.

Vsem bi dal dom, hrano in izobrazbo

Pater Pedro bi za Madagaskar in Afriko rad naredil še veliko več, zaprl vsa smetišča, vsem ljudem dal dom, hrano in izobrazbo. »Revščina je ječa, človeka oropa volje, da bi se je znebil.« Pravi pa tudi, da si razviti svet ne sme in ne more privoščiti, da bi, obremenjen s svojo krizo, gledal proč. »Vaš standard je še vedno sedemdesetkrat boljši od tistega na Madagaskarju,« je neposreden, a v svojih prošnjah za pomoč tudi ponižen. Držav in velikih organizacij, ki namesto denarja pogosteje pošiljajo drage izvedence, sicer precej odkrito ne mara. Med njegovimi dobrimi in tudi radodarnimi prijatelji je monaški princ Albert. Zadovoljen je tudi s Slovenci, od predsednika Danila Türka ni prejel zgolj zlatega reda za zasluge.

Od nekdanjih kolonizatorjev pa Pedro pričakuje in zahteva več kot od drugih: od Sarkozyja bi raje kot legijo časti dobil več denarja za svoje madagaskarske otroke.

Še vedno je tujec

Kljub vsemu, kar je od leta 1976 naredil na Madagaskarju, je tam še vedno tujec, vazaha. Najbrž bo nekoč celo odšel od tam, čeprav se to za zdaj še ne zdi mogoče. A božja pota so včasih čudna, predvsem pa polna preizkušenj. Pedro že ve. »Reveži niso vedno taki, kot si predstavljamo: dobri, ponižni, ubogljivi. Večkrat so me oropali, mi lagali, me prevarali. Ni lahko stalno odpuščati,« pravi. Čeprav gre njemu to kar dobro od rok, najbrž tudi zaradi popotnice globoko vernih staršev, ki so mu naložili, naj kljub vsemu v srcu vedno ohrani dobroto in naj ne goji sovraštva.

Pedro se je rodil leta 1948 slovenskima emigrantoma v Argentini

Oče, ki je bil zidar, je bil doma iz Begunj pri Cerknici, mama iz Velikih Lašč. Pedro ima še šest sester in enega brata, vsi so ostali v Buenos Airesu, njega pa je življenje poslalo na drugi konec sveta. Ni bilo lahko oditi iz Buenos Airesa, ampak klic je bil močnejši. Ta klic po misijonarstvu je začutil že zelo zgodaj, pravi, pove pa tudi, da to ni bil klic po pokristjanjevanju z nasiljem, ampak po ekumenskem, torej takem, ki se opravlja s srcem in z vestjo. »Nekomu, ki je lačen, ne boste vsiljevali vere.«

Zato med svojimi dobrimi prijatelji na Madagaskarju ne postopa v duhovniških oblačilih. Saj vedo, da je duhovnik. Zakaj bi jih torej na to stalno opozarjal, pravi čili 63-letnik, ki s fanti rad zaigra tudi nogomet in zabija gole. Le križ ima vedno za vratom. »Simbol tega, za kar sem poklican, in simbol moje moči.«

Gibanje Akamasoa je zaživelo leta 1990

Leta 1966 je vstopil v misijonsko družbo lazaristov, 1968 prvič prišel v Slovenijo in dve leti študiral na ljubljanski teološki fakulteti. Potem je dve leti preživel na Madagaskarju, nato pa na katoliškem inštitutu v Parizu končal študij in bil leta 1975 v Buenos Airesu posvečen v duhovnika. Leto pozneje se je vrnil na Madagaskar in tam ostal. Gibanje Akamasoa je zaživelo leta 1990, in kot dober zgled, da je mogoče premagati tudi brezup, če se le manj govori in več dela, počasi postajalo znano tako rekoč po vsem svetu.

Pedru Opeki medijska pozornost ne godi najbolj, ve pa, da jo potrebuje. O njem je bilo napisanih nekaj knjig, dobil je že precej mednarodnih nagrad za svoje delo, tudi med kandidate za Nobelovo nagrado za mir so ga že uvrščali. Ta bojevnik upanja, kar je tudi naslov ene od njegovih knjig, bi raje kot čast in slavo zase dobil denar za ohranjanje in širjenje svojega projekta.

Delo še zdaleč ni končano, otroci na Madagaskarju mu še vedno uhajajo nazaj na ulico, ker jim red in šola ne dišita, pa tudi gozdiček, ki ga goji, so mu že nekajkrat poskušali požgati. Kako pomembno je pogozdovanje, pač vsi še ne razumejo najbolje. Ampak vedno več je takih, ki vedo, da se Pedro Opeka, preprost in karizmatičen bradač slovenskega rodu, trudi za njihovo dobro. Mnogi so prav zaradi njegovega vztrajanja dosegli izobrazbo, dobili delo, si povrnili dostojanstvo. Eden od otrok s smetišča je postal študent na Sorboni.

Pedro Opeka je ponosen prav na vsakega od njih in si želi, da bi gibanje Akamasoa živelo in bilo vodeno v duhu poštenja in solidarnosti, tudi če bo njega življenje nekoč peljalo kam drugam. Morda na kakšno drugo smetišče, kjer množica otrok čaka na nekoga, ki jih bo objel in poslal v šolo. 

Deli s prijatelji